ponedeljek, januar 28, 2013
Uradna otvoritev EPM 2013 @ Infopeka Maribor, MP Produkcija, 23. januar
V Infopeki (Pekarna) Maribor je bila tiskovna konferenca na temo predstavitve in uradne otvoritev EPM 2013, ki je bila v soboto na Trgu Leona Štuklja v Mariboru, fotografije so desgljive tukaj.
petek, januar 25, 2013
Uporniška mladina brez prihodnosti, 7 dni, 9. januar
Samonikla prizorišča so pri nas zmerom imela pomembno vlogo. Bila so središča ustvarjalnosti, samostojnosti in nepredvidljivega uporništva. Kako je zdaj z njimi v Sloveniji, so v knjigi "Na trdna tla" predstavili člani Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. Naš sogovornik dr. Rajko Muršič je raziskavo teoretsko osmislil.
Seveda tudi mladim (ustvarjalcem) pri nas zdaj ni lahko. Četudi mnogi menijo, da toliko svobode še niso imeli?!
"Svoboda ustvarjanja je iluzija, ki jo narekuje blagostanje. Sporočila, ki jih pošiljajo mladi ustvarjalci, niso nikoli namenjena le mladim, ampak vsem nam. Pa smo jim pripravljeni prisluhniti? Smo mladim v okoljih, v katerih delujemo, starejši sploh še pripravljeni odstopiti prostor za njihov samostojni nastop? Koliko mladih peres zares dobi priložnost v medijih; koliko mladih ustvarjalcev gostijo ugledne galerije; s kakšnimi čepi si poslušalstvo "resne"glasbe maši ušesa, ko elitni orkestri izvajajo skladbe najmlajših skladateljev in skladateljic; kdaj ste prebrali zadnjo pesniško zbirko pesnika ali pesnice, mlajšega ali mlajše od 21 let; in kdaj ste v vašem podjetju ali organizaciji za nedoločen čas zaposlili kogarkoli mlajšega od 27 let? Ne vem, kaj je lahko svoboda ustvarjanja za generacijo, ki je prisiljena ždeti v "mama hotelu", in to v svetu, ki je noče ne videti ne slišati! Kaj drugega je, konec koncev, ustvarjalnost v sodobnem svetu, ki se giblje med všečnostjo virtualnih skrpucal in "FB-prijateljev" ter popolno ignoranco "resnične" družbe, kot upor proti vsesplošnemu poneumljanju javnega prostora?"
- Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila v Sloveniji aktualna fraza "Boj za prostore ustvarjalnosti". In takrat se je s tem resno mislilo na obeh straneh ... In prihajalo je do odkritih konfliktov med tistimi, ki želijo, in tistimi, ki zavirajo.
"Boj za prostor je del siceršnjih družbenih bojev, ki tu in tam dobijo razredno obliko, tu in tam nacionalno, občasno tudi kulturniško. V devetdesetih letih se je boj za prostore razplamtel okoli prerazpodelitve in privatizacije družbenega premoženja. Takratni lokalni in državni oblastniki so v času privatizacije pri nas pod taktirko Demosove vlade v opuščenih prostorih prejšnjega režima videli predvsem priložnost za zaslužek in investiranje. Zasedbeniki in zasedbenice Metelkove in Pekarne so se tej plenilski politiki učinkovito uprli in zasedli ter hkrati odprli prostore za nesluteno ustvarjalnost in kritično prožnost naših največjih mest. Vzporedno s temi zasedbami so se bili boji za preživetje posameznih središč mladostniške ustvarjalne drugačnosti v drugih slovenskih krajih. Čeprav je bilo nekaj časa po ropotanju Demosovega plenilskega stroja in transformacije mladinske organizacije v politično stranko videti, da obstoječi mladinski prostori ne bodo preživeli, se je zgodil čudež: večina prostorov, ki je preživela zgodnja devetdeseta leta - večinoma tako, da so njihovi nosilci ustanovili društva ali so se samoorganizirali na druge formalne in neformalne načine -, obstaja še danes, z novimi generacijami, ki prevzemajo štafeto od veteranov. V knjigi Na trdna tla ponosno predstavljamo 17 takšnih "samoniklih prizorišč" po vsej Sloveniji. To so prostori, v katerih se na enak način kot pred desetletji bijejo boji za drugačnost, ustvarjalno druženje in zabavo po meri tistih, ki jim mediji množičnega poneumljanja še niso do konca oprali možganov. Tudi Pekarna (Infopeka in Gustaf), v katerih sva z Markom Brecljem prejšnji teden predstavila raziskavo nevladnih mladinskih centrov, je, kljub sterilni prenovi prostorov "upravne stavbe", takšno ustvarjalno središče."
Forumi pritiska
na civilno sfero
- Če je preveč miru, tudi ni dobro. Če so vsi zadovoljni z drobtinicami, ni napredka. Komercializacija vsega in potisnjenost v organizacijske okvire, kjer je varno, ker se dobi občinski ali državni denar, na nek način skopijo ustvarjalce. Se to dogaja tudi pri nas?
"Da, žal. V zadnjem desetletju in pol je začela država pospešeno vstopati na polje mladinskih politik na dva načina. Najprej z ustanavljanjem mladinskih svetov, ki naj bi izražali interese mladih, a se v marsičem kažejo kot forum pritiska podmladkov političnih strank na civilnodružbeno sfero. To so oblike odkrite ali prikrite strankokracije v mladinskem polju. Druga, morda še bolj nevarna oblika vmešavanja države v organiziranje prostočasnih dejavnosti mladih pa je ustanavljanje javnih zavodov. Praviloma jih ustanavljajo občine, ki se zavežejo k temu, da jim ponudijo prostore in temeljno financiranje, občinski sveti pa imajo seveda glavno besedo pri izbiri direktorjev in direktoric teh zavodov. Že sam obstoj teh hierarhičnih institucij požira sredstva, ki bi jih nevladni centri, če bi jih prejeli, v bistveno večji meri uporabili za izvajanje programov. Toda to ni edina težava: financerji (EU, država in lokalne skupnosti) namenjajo glavnino programskih sredstev za evropske projekte, ki po discipliniranosti in uporabnosti prav nesramno spominjajo na mladinske delovne brigade in negovanje bratstva in enotnosti, kar smo poznali v "mračnih komunističnih" časih. Za samostojno delovanje mladih, njihovo zabavo, ustvarjalnost in izživetje drugačnosti pa jim v glavnem ni mar."
- Raziskava, ki ste jo delali, je bila opravljena na terenu. V kakšnih okoljih se zdaj pri nas rojevajo najbolj zanimivi projekti in ljudje?
"Povsod. No, skoraj povsod. Ni bistvene razlike med mestom in vasjo niti med "bolj razvitimi" in "manj razvitimi" regijami. Morda nekoliko izstopata Primorska in vzhodna Slovenija, manj samoniklih prizorišč pa je na Dolenjskem in v vzhodnem delu osrednje Slovenije. Ta situacija nas je še posebno zanimala, saj je, na primer, v Celju nekoč deloval izjemno pomemben in odmeven Kljub, danes pa na širšem celjskem območju med Bistrico ob Sotli in Koroško skorajda ne najdemo nobenega zares atraktivnega samoniklega prizorišča oziroma zares neodvisnega mladinskega središča, razen Študentskega, mladinskega in otroškega centra (ŠMOCL) v Laškem. No, med nevladnimi prizorišči velja omeniti še zelo prodoren Mladinski center Dravinjske doline s Klubom Patriota v Slovenskih Konjicah ter velenjski Emce Plac, ki deluje v okviru Mladinskega centra Velenje, največjega slovenskega mladinskega centra. Na drugi strani smo lahko v zadnjem času spremljali zasedbo prostorov v Kranju, na Jesenicah, v Dravogradu in Postojni. Najzanimivejše stvari se dogajajo tam, ker se izkušnje zaporednih generacij učinkovito prenašajo iz generacije v generacijo, na primer v Ilirski Bistrici, kjer se je od leta 1966 zamenjalo več generacij in vsaka nova generacija, ki deluje v Mladinskem klubu Nade Žagar, vdahne svojemu kraju nekaj novega. Zato je toliko bolj nerazumljivo, da prostorov Sokolskega doma, v katerih deluje klub, ilirskobistriška občina noče odkupiti od Olimpijskega komiteja Slovenije. V Sloveniji namreč imamo nekaj primerov učinkovitega sodelovanja med lokalno skupnostjo, ki je bodisi lastnica bodisi skrbnica prostorov, nevladna organizacija pa izvaja program v tistem prostoru in s tem z njim tudi upravlja. Tak primer imamo v Ormožu, kjer za program v klubu skrbi društvo Kulturni alternativni klub Unterhund Ormož; v občini, celo v istem poslopju ormoškega gradu, pa deluje tudi mladinski center, ustanovljen kot javni zavod s povsem drugačnim programom. Mladinski center Metulj v Bistrici ob Sotli ob podpori občine izvaja avtonomen program Mladinskega društva Bistrice ob Sotli."
- Kakšni so najpomembnejši prostori? Kaj je značilno zanje?
"Najpomembnejši so tisti prostori, ki jih vodijo ljudje s hrbtenico, posamezniki, ki jih Marko Brecelj imenuje "nosilni hrbti", ali pa močna ustvarjalna jedra manjših skupin zanesenjakov in aktivistk. Najodmevnejši so tisti, ki se oblikujejo okoli nekega osrednjega namena, neke dejavnosti ali produkcije, še največkrat okoli glasbenih zvrsti in smeri. Lastna ustvarjalnost je temelj njihove odprtosti v svet, v naš prostor pa vnašajo kozmopolitski ustvarjalni nemir."
- Kateri prostori so takšni, v katerih brbota, vre, nastaja veliko zanimivega?
"Prav tedaj, ko smo začeli raziskavo, so na železniški postaji v Kranju za javne prireditve usposobili zasedene prostore že več let opuščene polnilnice olja. Trainstation Squat je v letu dni postal živahen prostor raznolikega glasbenega dogajanja in je učinkovito obudil vsaj nekatere izkušnje znamenitega zasedenega kranjskega Izbruhovega kulturnega bazena, in nenazadnje sledi tudi izkušnjam še starejšega, prav tako znamenitega Kluba ljubiteljev glasbe.
Najstarejše nevladno stičišče ustvarjalnosti na Slovenskem je ljubljanski KUD Franceta Prešerna Trnovo, ki kot društvo obstaja že od leta 1919! Čeprav se skozi leto ponaša z izjemno pestrim programom za različne generacije in je postavil temelje gledališki improvizaciji, ga širša javnost pozna predvsem zaradi Trnfesta. Manj znani so drugi festivali, ki jih organizirajo v podobnih nevladnih središčih, na primer v Postojni (Zmaj "ma mlade), Cerknem (Cmakajne, Karajžewc), Kopru (Koperground) in še kje. Ali si lahko predstavljamo, kako prazna bi bila Maribor brez Pekarne in Ljubljana brez Metelkove in Roga? Pomembno prizorišče, ki ga sicer nismo posebej predstavili v naši raziskavi, je tudi Kulturni dom španskih borcev, v katerem delujejo različne nevladne institucije. Nevladni zavod Sploh, pod vodstvom Tomaža Groma, je v nekaj letih z organizacijo delavnic in prireditev povezal mlajše improvizatorje in improvizatorke, ti so v zadnjem času razvili morda najbolj izzivalno glasbeno dogajanje pri nas, ki ga lahko občudujemo na dvojnem CD-ju Nepreslišano. Pomemben del nevladnih mladinskih središč in društev goji in razvija multimedijske in sodobne medijske prakse. Meni sta še posebno pri srcu beltinska Ambasada Štefana Kovača Marka in železniški KUD Bajta. Prekmurska glasbena produkcija že dobro desetletje posega v globalno produkcijo sodobne glasbe."
"Bedak,
kakršen sem!"
- Knjigi je naslov Na trdna tla. Zakaj?
"Po letih in celo desetletjih prostovoljskega ali zelo slabo plačanega garanja na samoniklih prizoriščih se ob vsesplošnem rezanju "negospodarskih" dejavnosti zdi, da so tiste ustvarjalne dejavnosti, ki so zaznamovale nekaj preteklih desetletij, ogrožene. Sredstev za nevladni sektor slovenska država, ki je dejansko nastala na temelju nevladnih gibanj, ni nikoli namenjala niti približno toliko kot zahodnoevropske države. V zadnjih dveh letih so najprej dramatično porezali nevladni sektor, predvsem kulturo. Rezanju so se pridružili tudi občinski veljaki, še preden so se jim sploh zmanjšala razpoložljiva sredstva. V slovenskih občinah so nekateri župani razumeli lokalno samoupravo, kot pravi Marko Brecelj, na način uprave enega samega. Prvi dramatični rezi v financiranje nevladnih mladinskih centrov so se začeli v občinah, najprej v Kopru. Črni oblaki se zdaj zgrinjajo tudi nad drugimi prizorišči. Glavnina problema pa je izjemno birokratiziranje našega življenja, ki dobesedno ubija voljo in ustvarjalnost "nosilnih hrbtov" v golem boju za vsakdanje preživetje. Pri tem pa svoj davek terjajo še Sazas, IPF in drugi."
- Ustanova nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon je knjigo izdala ob pomoči Urada RS za mladino. Poleg je torej tudi vladni denar?
"Seveda. Ali mislite, da bi sredstva za raziskavo slovenskih samoniklih prizorišč prispeval zasebni kapital, na primer Lekov ali Revozov? Rad bo opozoril, da pri zgornjih omembah etatizacije mladinskega sektorja nisem želel predstavljati države kot kakšnega sovražnika mladinskega in drugega nevladja. Skupaj s sodelujočimi v raziskavi opozarjam na to, da je financiranje javnih zavodov z vidika programov bolj potratno kot financiranje nevladnih organizacij, predvsem pa mladinskim centrom zaradi ustanoviteljskih razmerij odvzema samostojnost. Država je lahko povsem sprejemljiv in razumen partner v civilnem dialogu, če do njega sploh pride, sicer pa je tako ali tako njena ustavna dolžnost, da poskrbi za izvajanje tistih ključnih programov skupnega življenja, ki jih zasebna pobuda ne more. Govorimo o nekomercialni kulturi, o dogajanju, ki ga organizirajo zainteresirani posamezniki in posameznice, a svojih zamisli ne morejo uresničiti kot zasebniki "na trgu". Saj vendar imamo državo za to, da omogoča dostojno preživetje svojim državljanom in državljankam! Mednje seveda sodijo tudi mladi, ki ne krivi ne dolžni za zdaj plačujejo daleč najvišjo ceno za krizo, ki so jo zakrivili drugi. Urad RS za mladino skromno financira delovanje vladnih in nevladnih mladinskih centrov (sredstva namenja tudi mladinskim svetom in drugim mladinskim organizacijam). S tem, ko je podprl raziskavo Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon, je dokazal, da se zaveda pomena nevladnih mladinskih centrov za razvoj celotne slovenske družbe."
- Kako pa ste vi prišli k temu projektu? Kaj je pravzaprav zdajšnji Pohorski bataljon?
"Nisem edini avtor knjige, o kateri govoriva, ampak le večinski. Kot izkušenega raziskovalca podobnih tem, predvsem Mladinskega kluba Trate, so me povabili k sodelovanju že pri prijavi projekta oziroma javnega naročila. Večji del gradiva je nastal na podlagi sodelovalne etnografije, terenskega dela, ki smo ga opravili skupaj s posamezniki in posameznicami s posameznih samoniklih prizorišč. Ti so seveda preučevali in obiskovali druga prizorišča, sam pa sem zbrane podatke obdelal in jim dodal še kontekst pripovedi o pravem čudežu slovenskega okolja, ki goji svojevrstno uporniško držo, s katero se ne podreja niti diktatu kapitala niti kateremukoli drugemu diktatu. Poleg uporništva so glavne vrednote, ki jih gojijo mladi in mladinski delavci ter delavke, solidarnost, samopomoč, samostojnost, svoboda, neodvisnost in pravica do drugačnosti. Nevladna ustanova Pohorski bataljon združuje in osmišlja te izkušnje ter pobude in nastopa kot upoštevanja vreden partner v dialogu z državo. To je še zlasti pomembno v času, ko kapital z velikimi ugrizi požira celotno državo blaginje, ne le njenega socialnega dela."
- Ste sami ob tej raziskavi izluščili še kaj pomembnega v odnosu med oblastmi in mladimi?
"Seveda. Odnos zahodnih "demokracij" do mladih je morda še najbolj nedvoumen kazalnik brezna, v katerem so se znašle. Nikoli v zgodovini se še ni zgodilo, da bi brez zaposlitve in celo brez možnosti zaposlitve v doglednem času ostala večina neke generacije. Ko brezposelnost mladih preseže 50 in celo 60 odstotkov, kot na primer v Grčiji ali Španiji, bi morali vsi evropski politiki iskati rešitev iz te nevzdržne situacije, vsiljujejo pa brezumne pokojninske reforme, ki še dodatno odvzemajo prihodnost mladim. V EU ne govorimo le o "postarani" družbi, ampak o uničevanju celih generacij mladih, da bi dolgoročno znižali vrednost njihove delovne sile, vse to pa se nikakor ne more dobro končati. To stisko mladih je odlično izrazila portugalska skupina Deolinda v pesmi Que Parva Que Sou (Bedak, kakršen sem). Seveda se upirajo in se bodo še."
Članek je dosegliv tudi tukaj.
Seveda tudi mladim (ustvarjalcem) pri nas zdaj ni lahko. Četudi mnogi menijo, da toliko svobode še niso imeli?!
"Svoboda ustvarjanja je iluzija, ki jo narekuje blagostanje. Sporočila, ki jih pošiljajo mladi ustvarjalci, niso nikoli namenjena le mladim, ampak vsem nam. Pa smo jim pripravljeni prisluhniti? Smo mladim v okoljih, v katerih delujemo, starejši sploh še pripravljeni odstopiti prostor za njihov samostojni nastop? Koliko mladih peres zares dobi priložnost v medijih; koliko mladih ustvarjalcev gostijo ugledne galerije; s kakšnimi čepi si poslušalstvo "resne"glasbe maši ušesa, ko elitni orkestri izvajajo skladbe najmlajših skladateljev in skladateljic; kdaj ste prebrali zadnjo pesniško zbirko pesnika ali pesnice, mlajšega ali mlajše od 21 let; in kdaj ste v vašem podjetju ali organizaciji za nedoločen čas zaposlili kogarkoli mlajšega od 27 let? Ne vem, kaj je lahko svoboda ustvarjanja za generacijo, ki je prisiljena ždeti v "mama hotelu", in to v svetu, ki je noče ne videti ne slišati! Kaj drugega je, konec koncev, ustvarjalnost v sodobnem svetu, ki se giblje med všečnostjo virtualnih skrpucal in "FB-prijateljev" ter popolno ignoranco "resnične" družbe, kot upor proti vsesplošnemu poneumljanju javnega prostora?"
- Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila v Sloveniji aktualna fraza "Boj za prostore ustvarjalnosti". In takrat se je s tem resno mislilo na obeh straneh ... In prihajalo je do odkritih konfliktov med tistimi, ki želijo, in tistimi, ki zavirajo.
"Boj za prostor je del siceršnjih družbenih bojev, ki tu in tam dobijo razredno obliko, tu in tam nacionalno, občasno tudi kulturniško. V devetdesetih letih se je boj za prostore razplamtel okoli prerazpodelitve in privatizacije družbenega premoženja. Takratni lokalni in državni oblastniki so v času privatizacije pri nas pod taktirko Demosove vlade v opuščenih prostorih prejšnjega režima videli predvsem priložnost za zaslužek in investiranje. Zasedbeniki in zasedbenice Metelkove in Pekarne so se tej plenilski politiki učinkovito uprli in zasedli ter hkrati odprli prostore za nesluteno ustvarjalnost in kritično prožnost naših največjih mest. Vzporedno s temi zasedbami so se bili boji za preživetje posameznih središč mladostniške ustvarjalne drugačnosti v drugih slovenskih krajih. Čeprav je bilo nekaj časa po ropotanju Demosovega plenilskega stroja in transformacije mladinske organizacije v politično stranko videti, da obstoječi mladinski prostori ne bodo preživeli, se je zgodil čudež: večina prostorov, ki je preživela zgodnja devetdeseta leta - večinoma tako, da so njihovi nosilci ustanovili društva ali so se samoorganizirali na druge formalne in neformalne načine -, obstaja še danes, z novimi generacijami, ki prevzemajo štafeto od veteranov. V knjigi Na trdna tla ponosno predstavljamo 17 takšnih "samoniklih prizorišč" po vsej Sloveniji. To so prostori, v katerih se na enak način kot pred desetletji bijejo boji za drugačnost, ustvarjalno druženje in zabavo po meri tistih, ki jim mediji množičnega poneumljanja še niso do konca oprali možganov. Tudi Pekarna (Infopeka in Gustaf), v katerih sva z Markom Brecljem prejšnji teden predstavila raziskavo nevladnih mladinskih centrov, je, kljub sterilni prenovi prostorov "upravne stavbe", takšno ustvarjalno središče."
Forumi pritiska
na civilno sfero
- Če je preveč miru, tudi ni dobro. Če so vsi zadovoljni z drobtinicami, ni napredka. Komercializacija vsega in potisnjenost v organizacijske okvire, kjer je varno, ker se dobi občinski ali državni denar, na nek način skopijo ustvarjalce. Se to dogaja tudi pri nas?
"Da, žal. V zadnjem desetletju in pol je začela država pospešeno vstopati na polje mladinskih politik na dva načina. Najprej z ustanavljanjem mladinskih svetov, ki naj bi izražali interese mladih, a se v marsičem kažejo kot forum pritiska podmladkov političnih strank na civilnodružbeno sfero. To so oblike odkrite ali prikrite strankokracije v mladinskem polju. Druga, morda še bolj nevarna oblika vmešavanja države v organiziranje prostočasnih dejavnosti mladih pa je ustanavljanje javnih zavodov. Praviloma jih ustanavljajo občine, ki se zavežejo k temu, da jim ponudijo prostore in temeljno financiranje, občinski sveti pa imajo seveda glavno besedo pri izbiri direktorjev in direktoric teh zavodov. Že sam obstoj teh hierarhičnih institucij požira sredstva, ki bi jih nevladni centri, če bi jih prejeli, v bistveno večji meri uporabili za izvajanje programov. Toda to ni edina težava: financerji (EU, država in lokalne skupnosti) namenjajo glavnino programskih sredstev za evropske projekte, ki po discipliniranosti in uporabnosti prav nesramno spominjajo na mladinske delovne brigade in negovanje bratstva in enotnosti, kar smo poznali v "mračnih komunističnih" časih. Za samostojno delovanje mladih, njihovo zabavo, ustvarjalnost in izživetje drugačnosti pa jim v glavnem ni mar."
- Raziskava, ki ste jo delali, je bila opravljena na terenu. V kakšnih okoljih se zdaj pri nas rojevajo najbolj zanimivi projekti in ljudje?
"Povsod. No, skoraj povsod. Ni bistvene razlike med mestom in vasjo niti med "bolj razvitimi" in "manj razvitimi" regijami. Morda nekoliko izstopata Primorska in vzhodna Slovenija, manj samoniklih prizorišč pa je na Dolenjskem in v vzhodnem delu osrednje Slovenije. Ta situacija nas je še posebno zanimala, saj je, na primer, v Celju nekoč deloval izjemno pomemben in odmeven Kljub, danes pa na širšem celjskem območju med Bistrico ob Sotli in Koroško skorajda ne najdemo nobenega zares atraktivnega samoniklega prizorišča oziroma zares neodvisnega mladinskega središča, razen Študentskega, mladinskega in otroškega centra (ŠMOCL) v Laškem. No, med nevladnimi prizorišči velja omeniti še zelo prodoren Mladinski center Dravinjske doline s Klubom Patriota v Slovenskih Konjicah ter velenjski Emce Plac, ki deluje v okviru Mladinskega centra Velenje, največjega slovenskega mladinskega centra. Na drugi strani smo lahko v zadnjem času spremljali zasedbo prostorov v Kranju, na Jesenicah, v Dravogradu in Postojni. Najzanimivejše stvari se dogajajo tam, ker se izkušnje zaporednih generacij učinkovito prenašajo iz generacije v generacijo, na primer v Ilirski Bistrici, kjer se je od leta 1966 zamenjalo več generacij in vsaka nova generacija, ki deluje v Mladinskem klubu Nade Žagar, vdahne svojemu kraju nekaj novega. Zato je toliko bolj nerazumljivo, da prostorov Sokolskega doma, v katerih deluje klub, ilirskobistriška občina noče odkupiti od Olimpijskega komiteja Slovenije. V Sloveniji namreč imamo nekaj primerov učinkovitega sodelovanja med lokalno skupnostjo, ki je bodisi lastnica bodisi skrbnica prostorov, nevladna organizacija pa izvaja program v tistem prostoru in s tem z njim tudi upravlja. Tak primer imamo v Ormožu, kjer za program v klubu skrbi društvo Kulturni alternativni klub Unterhund Ormož; v občini, celo v istem poslopju ormoškega gradu, pa deluje tudi mladinski center, ustanovljen kot javni zavod s povsem drugačnim programom. Mladinski center Metulj v Bistrici ob Sotli ob podpori občine izvaja avtonomen program Mladinskega društva Bistrice ob Sotli."
- Kakšni so najpomembnejši prostori? Kaj je značilno zanje?
"Najpomembnejši so tisti prostori, ki jih vodijo ljudje s hrbtenico, posamezniki, ki jih Marko Brecelj imenuje "nosilni hrbti", ali pa močna ustvarjalna jedra manjših skupin zanesenjakov in aktivistk. Najodmevnejši so tisti, ki se oblikujejo okoli nekega osrednjega namena, neke dejavnosti ali produkcije, še največkrat okoli glasbenih zvrsti in smeri. Lastna ustvarjalnost je temelj njihove odprtosti v svet, v naš prostor pa vnašajo kozmopolitski ustvarjalni nemir."
- Kateri prostori so takšni, v katerih brbota, vre, nastaja veliko zanimivega?
"Prav tedaj, ko smo začeli raziskavo, so na železniški postaji v Kranju za javne prireditve usposobili zasedene prostore že več let opuščene polnilnice olja. Trainstation Squat je v letu dni postal živahen prostor raznolikega glasbenega dogajanja in je učinkovito obudil vsaj nekatere izkušnje znamenitega zasedenega kranjskega Izbruhovega kulturnega bazena, in nenazadnje sledi tudi izkušnjam še starejšega, prav tako znamenitega Kluba ljubiteljev glasbe.
Najstarejše nevladno stičišče ustvarjalnosti na Slovenskem je ljubljanski KUD Franceta Prešerna Trnovo, ki kot društvo obstaja že od leta 1919! Čeprav se skozi leto ponaša z izjemno pestrim programom za različne generacije in je postavil temelje gledališki improvizaciji, ga širša javnost pozna predvsem zaradi Trnfesta. Manj znani so drugi festivali, ki jih organizirajo v podobnih nevladnih središčih, na primer v Postojni (Zmaj "ma mlade), Cerknem (Cmakajne, Karajžewc), Kopru (Koperground) in še kje. Ali si lahko predstavljamo, kako prazna bi bila Maribor brez Pekarne in Ljubljana brez Metelkove in Roga? Pomembno prizorišče, ki ga sicer nismo posebej predstavili v naši raziskavi, je tudi Kulturni dom španskih borcev, v katerem delujejo različne nevladne institucije. Nevladni zavod Sploh, pod vodstvom Tomaža Groma, je v nekaj letih z organizacijo delavnic in prireditev povezal mlajše improvizatorje in improvizatorke, ti so v zadnjem času razvili morda najbolj izzivalno glasbeno dogajanje pri nas, ki ga lahko občudujemo na dvojnem CD-ju Nepreslišano. Pomemben del nevladnih mladinskih središč in društev goji in razvija multimedijske in sodobne medijske prakse. Meni sta še posebno pri srcu beltinska Ambasada Štefana Kovača Marka in železniški KUD Bajta. Prekmurska glasbena produkcija že dobro desetletje posega v globalno produkcijo sodobne glasbe."
"Bedak,
kakršen sem!"
- Knjigi je naslov Na trdna tla. Zakaj?
"Po letih in celo desetletjih prostovoljskega ali zelo slabo plačanega garanja na samoniklih prizoriščih se ob vsesplošnem rezanju "negospodarskih" dejavnosti zdi, da so tiste ustvarjalne dejavnosti, ki so zaznamovale nekaj preteklih desetletij, ogrožene. Sredstev za nevladni sektor slovenska država, ki je dejansko nastala na temelju nevladnih gibanj, ni nikoli namenjala niti približno toliko kot zahodnoevropske države. V zadnjih dveh letih so najprej dramatično porezali nevladni sektor, predvsem kulturo. Rezanju so se pridružili tudi občinski veljaki, še preden so se jim sploh zmanjšala razpoložljiva sredstva. V slovenskih občinah so nekateri župani razumeli lokalno samoupravo, kot pravi Marko Brecelj, na način uprave enega samega. Prvi dramatični rezi v financiranje nevladnih mladinskih centrov so se začeli v občinah, najprej v Kopru. Črni oblaki se zdaj zgrinjajo tudi nad drugimi prizorišči. Glavnina problema pa je izjemno birokratiziranje našega življenja, ki dobesedno ubija voljo in ustvarjalnost "nosilnih hrbtov" v golem boju za vsakdanje preživetje. Pri tem pa svoj davek terjajo še Sazas, IPF in drugi."
- Ustanova nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon je knjigo izdala ob pomoči Urada RS za mladino. Poleg je torej tudi vladni denar?
"Seveda. Ali mislite, da bi sredstva za raziskavo slovenskih samoniklih prizorišč prispeval zasebni kapital, na primer Lekov ali Revozov? Rad bo opozoril, da pri zgornjih omembah etatizacije mladinskega sektorja nisem želel predstavljati države kot kakšnega sovražnika mladinskega in drugega nevladja. Skupaj s sodelujočimi v raziskavi opozarjam na to, da je financiranje javnih zavodov z vidika programov bolj potratno kot financiranje nevladnih organizacij, predvsem pa mladinskim centrom zaradi ustanoviteljskih razmerij odvzema samostojnost. Država je lahko povsem sprejemljiv in razumen partner v civilnem dialogu, če do njega sploh pride, sicer pa je tako ali tako njena ustavna dolžnost, da poskrbi za izvajanje tistih ključnih programov skupnega življenja, ki jih zasebna pobuda ne more. Govorimo o nekomercialni kulturi, o dogajanju, ki ga organizirajo zainteresirani posamezniki in posameznice, a svojih zamisli ne morejo uresničiti kot zasebniki "na trgu". Saj vendar imamo državo za to, da omogoča dostojno preživetje svojim državljanom in državljankam! Mednje seveda sodijo tudi mladi, ki ne krivi ne dolžni za zdaj plačujejo daleč najvišjo ceno za krizo, ki so jo zakrivili drugi. Urad RS za mladino skromno financira delovanje vladnih in nevladnih mladinskih centrov (sredstva namenja tudi mladinskim svetom in drugim mladinskim organizacijam). S tem, ko je podprl raziskavo Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon, je dokazal, da se zaveda pomena nevladnih mladinskih centrov za razvoj celotne slovenske družbe."
- Kako pa ste vi prišli k temu projektu? Kaj je pravzaprav zdajšnji Pohorski bataljon?
"Nisem edini avtor knjige, o kateri govoriva, ampak le večinski. Kot izkušenega raziskovalca podobnih tem, predvsem Mladinskega kluba Trate, so me povabili k sodelovanju že pri prijavi projekta oziroma javnega naročila. Večji del gradiva je nastal na podlagi sodelovalne etnografije, terenskega dela, ki smo ga opravili skupaj s posamezniki in posameznicami s posameznih samoniklih prizorišč. Ti so seveda preučevali in obiskovali druga prizorišča, sam pa sem zbrane podatke obdelal in jim dodal še kontekst pripovedi o pravem čudežu slovenskega okolja, ki goji svojevrstno uporniško držo, s katero se ne podreja niti diktatu kapitala niti kateremukoli drugemu diktatu. Poleg uporništva so glavne vrednote, ki jih gojijo mladi in mladinski delavci ter delavke, solidarnost, samopomoč, samostojnost, svoboda, neodvisnost in pravica do drugačnosti. Nevladna ustanova Pohorski bataljon združuje in osmišlja te izkušnje ter pobude in nastopa kot upoštevanja vreden partner v dialogu z državo. To je še zlasti pomembno v času, ko kapital z velikimi ugrizi požira celotno državo blaginje, ne le njenega socialnega dela."
- Ste sami ob tej raziskavi izluščili še kaj pomembnega v odnosu med oblastmi in mladimi?
"Seveda. Odnos zahodnih "demokracij" do mladih je morda še najbolj nedvoumen kazalnik brezna, v katerem so se znašle. Nikoli v zgodovini se še ni zgodilo, da bi brez zaposlitve in celo brez možnosti zaposlitve v doglednem času ostala večina neke generacije. Ko brezposelnost mladih preseže 50 in celo 60 odstotkov, kot na primer v Grčiji ali Španiji, bi morali vsi evropski politiki iskati rešitev iz te nevzdržne situacije, vsiljujejo pa brezumne pokojninske reforme, ki še dodatno odvzemajo prihodnost mladim. V EU ne govorimo le o "postarani" družbi, ampak o uničevanju celih generacij mladih, da bi dolgoročno znižali vrednost njihove delovne sile, vse to pa se nikakor ne more dobro končati. To stisko mladih je odlično izrazila portugalska skupina Deolinda v pesmi Que Parva Que Sou (Bedak, kakršen sem). Seveda se upirajo in se bodo še."
Bojan Tomažič
ponedeljek, januar 07, 2013
Naročite se na:
Objave (Atom)
