Po mnenju Fištravca pri projektu Pekarna pogajanja niso mogoča, Večer, 18. junij

Po mnenju Fištravca pri projektu Pekarna pogajanja niso mogoča

Sašo Bizjak

Mariborski župan Andrej Fištravec v zvezi s projektom prenove Kulturnega centra Pekarna meni, da je odločitev lahko samo ena, ali se bo gradilo ali pa ne. Kot je Fištravec danes dejal v odzivu na ponedeljkovo zgolj pogojno podporo s strani uporabnikov, je gradbena dokumentacija že pripravljena in se zato o njej ni mogoče več pogovarjati.

"Kdor se o tem želi pogovarjati zdaj, kaže značilnosti pubertetnika, ki ne ve točno, kaj bi rad. Celotna ekipa, ki bi se zdaj pogajala, čeprav se nimamo o čem pogajati, je sodelovala pri postopku priprave gradbene dokumentacije. Zdaj imamo pravno veljavno gradbeno dovoljenje in takšen dokument lahko samo še uresničimo, ne moremo pa iti spet od začetka," je dejal mariborski župan.

Kot so iz občine sporočili minuli teden, je projektna dokumentacija pripravljena, za prenovo objektov Hladilnica in Lubadar pa so na voljo tudi evropska sredstva v višini nekaj več kot 1,8 milijona evrov. Od tega je nekaj več kot 700.000 evrov namenjenih za Hladilnico in 1,2 milijona za Lubadar. Ob tem so opozorili, da so sredstva na voljo do oktobra 2014, zato je treba s prenovo pričeti takoj.

Uporabniki Pekarne so v ponedeljek v skladu s pozivom mariborske občine slednji poslali odgovor, da se z obnovo objektov strinjajo zgolj pogojno.

Na obnovo Lubadarja pristajajo pod pogoji, ki jih mora MOM v obliki zavezujoče pogodbe podpisati z uporabniki. Med drugim v času obnove zahtevajo nadomestne prostore, po njej pa morajo vsi uporabniki, ki so imeli prostore pred obnovo, za najmanj tri leta brez razpisa dobiti primerne prostore v Pekarni ali v izven nje, če se strinjajo z dokončno selitvijo.

Ob tem uporabniki pričakujejo, da bodo konkretni prostori določeni še pred obnovo, po zaključku pa jih bodo lahko prosto urejali, spreminjali, preurejali in prilagajali glede na svoje potrebe in kreativne ideje ter jih s tem uredili v skladu s svojo dejavnostjo in vizijo.

Prav tako zahtevajo, da se Pekarni prizna avtonomija odločanja o skupnih prostorih, kar pomeni, da mora biti dovoljeno grafitiranje, postavljanje skulptur, instalacij, igranje glasbe in izvajanje družbenih, kulturnih in drugih aktivnosti, ki so v programskem konceptu Pekarne.

Skupnost ob tem poziva župana Andreja Fištravca, da jasno podpre njihovo zahtevo, da celotna Pekarna postane "prosta cona" in da ima avtonomijo, ki bi bila podobna tisti na univerzah, kar pomeni tudi nezmožnost vstopa represivnim organom, razen kadar gre za povabilo ali utemeljeni sum storitve hujšega kaznivega dejanja.

sta

Glede obnove Pekarne še vedno ne najdejo skupnega jezika, MMC RTV SLO, 19 junij

Glede obnove Pekarne še vedno ne najdejo skupnega jezika

Fištravec: "Mogoča je samo obnova ali neobnova"

19. junij 2013 ob 12:03
Maribor - MMC RTV SLO/STA

Mariborski župan Andrej Fištravec je ponovil, da se o pogojih prenove Kulturnega centra Pekarne ni več mogoče pogajati, skupina uporabnikov pa vztraja, da brez privolitve v nekatere pogoje ne bodo privolili v začasno izselitev.

Na mariborski občini želijo nadaljevati prenovo, ki se je ustavila leta 2011, potem ko so obnovili nekdanjo upravno zgradbo. Zdaj sta na vrsti objekta Lubadar in Hladilnica, občina pa ima za prenovo na voljo tudi evropska sredstva v višini nekaj več kot 1,8 milijona evrov. Zaradi teh je treba, tako Fištravec, začeti kmalu. Vseeno pa projekta ne bo odobril brez soglasja uporabnikov, saj ne želi, da bi se med obnovo ppjavljali zapleti.

Skupina uporabnikov se z načrtovano prenovo strinja le pogojno, saj imajo med drugim pomisleke glede zagotovitve nadomestne lokacije in modela upravljanja prenovljenih prostorov. Nekatere tudi skrbi, da po prenovi ne bodo dobili več prostora v Pekarni.
Občina je za zdaj dobila le soglasje programskega sveta KC Pekarna, ki je bil ustanovljen po končani prvi fazi obnove kot neke vrste zastopstvo vseh uporabnikov Pekarne. Kot je pojasnil član programskega sveta Marko Brumen, se z načrtovano prenovo strinjajo, saj druge rešitve ne vidijo. Sam meni, da bi Pekarna s tem dobila neko novo življenje, sicer tudi novo podobo, a to se da spreminjati, je prepričan.

Plenum: Od postavljenih pogojev ne odstopamoDrugačnega mnenja pa je t. i. Plenum, ki naj bi združeval okoli 30 uporabnikov Hladilnice in Lubadarja. Med temi je Gregor Stamejčič Grizli, ki je tudi po izjavi župana zatrdil, da od postavljenih pogojev za privolitev v prenovo ne bodo odstopali. "Od župana nismo pričakovali takih absolutnih odgovorov. Sam iskreno ne vidim načina, da bi se šlo v obnovo. Če se niso pripravljeni pogajati o ničemer, ne vidim nobenega načina," je dejal. S pojasnilom, da za pogajanja ni več časa in da so se pred leti strinjali z načrti, se ne strinja. "Stvari, ki so bile delane pred petimi leti, nimajo več odraza v stvarnosti tukaj," je še dodal.

Fištravec: Če izgubimo evropsko sofinanciranje, obnova ne bo mogočaTudi Fištravec je neomajen. "Dokumentacije in načrtov ni mogoče spreminjati. Evropska sredstva je mogoče uporabljati le za rešitve, ki imajo gradbeno dovoljenje,"je poudaril. "Če izgubimo evropsko sofinanciranje, Pekarne ni mogoče obnavljati," je zatrdil in dodal, da v tem primeru občina ne bo več plačevala obratovalnih stroškov tamkajšnjih objektov. "Nobena pogajanja niso mogoča. Mogoča je samo obnova ali neobnova," pravi župan.

VIDEO 

KAKŠNA BO USODA PEKARNE V MARIBORU?

M. K.

Uporabniki Kulturnega centra Pekarna med drugim zahtevajo v času obnove nadomestne prostore, po njej pa morajo vsi uporabniki, ki so imeli prostore pred obnovo, za najmanj tri leta brez razpisa dobiti primerne prostore v Pekarni ali zunaj nje, če se strinjajo z dokončno selitvijo. Prav tako pričakujejo, da bodo konkretni prostori določeni še pred obnovo, po koncu pa jih bodo lahko prosto urejali, spreminjali, preurejali in prilagajali glede na svoje potrebe in kreativne ideje ter jih s tem uredili v skladu s svojo dejavnostjo in vizijo. Foto: RTV SLO

Andrej Fištravec je še enkrat ponovil, da je prenovo zaradi evropskih sredstev treba začeti že kmalu, vendar pa projekta ne bo odobril brez soglasja uporabnikov, saj ne želi, da bi se med obnovo pojavljali zapleti. Foto: BoBo

19 let težke odločitve, Večer, 17. junij

19 let in težke odločitve

Pekarna je minuli konec tedna praznovala 19 let zasedbe kompleksa; pekarnarji se za obnovo vse bolj ogrevajo

Sašo Bizjak

Tudi ob sobotnem proslavljanju 19-letnice je bila Pekarna polna.

Mariborski alternativni center Pekarna, ki te dni sprejema odločitev, ali pristati na obnovo dveh objektov znotraj kompleksa, je minulo soboto na široko odprl vrata in zaznamoval svojo obletnico. Te dni namreč mineva 19 let, odkar so nekdanje vojaško oskrbno skladišče s pekarno zasedli mariborski alternativci.

V Pekarno so prišli predvsem tisti, ki tja zahajajo že dlje časa, na ustvarjalnih delavnicah so se jim pridružile najmlajše generacije. Za odrasle je bila pripravljena še lokostrelska stojnica, vsi pa so se lahko okrepčali z vegetarijansko enoločnico in drugimi jedmi. Športni navdušenci so se preizkusili v vožnji po notranjem poligonu s kolesi, rolkami in rolerji ali pa se odpravili na Pisto in v park na doživljajsko igrišče, kjer so jih čakale vaje iz potrpežljivosti. V Lubadarju so imeli prosto plezanje po steni, na zunanjih površinah Pekarne pa možnost udejstvovanja v različnih ekipnih športih.

Popoldan so v parku brali partizansko poezijo, pokazali pa tudi Desant na Drkovce. Zeitklub v Hladilnici je predstavil še projekt Računalniki za socialno ogrožene, Kulturno društvo MC IndiJanez pa Mednarodni prostovoljski delovni tabor MIKS, v okviru katerega je v Mariboru več mladih iz desetih evropskih držav. Sicer pa so v Hladilnici tudi predvajali dokumentarne filme in koncerte, zvečer so imeli tam in v Supernovi še jam session, na Pisti in pred MC pa še instalacije in performense. Zofijini ljubimci so poskrbeli za govorniški oder, Bukvarna Ciproš pa za izbor knjig na zunanji stojnici.

Velik del praznovanja je bil glasbeno obarvan, saj so se koncerti pekarniških skupin na Pisti kar vrstili. IndiJanez je postregel s koncertom glasbene šole KUD Coda, na katerem so sodelovali njeni učenci s svojimi starši,posebni gosti so bili Dalaj Eegol in Gušti ter skupina Happy ol'McWeasel. Nabito poln IndiJanez je bil dokaz, da umetniško medgeneracijsko sodelovanje deluje in da mladi glasbeniki uživajo v sodelovanju z znanimi glasbeniki. Pravzaprav je bila celotna Pekarna polna čez dan ter v večernih in nočnih urah, kar je pohvalil tudi Gušti, ki meni, da je treba podpirati predvsem kakovostno glasbo, pa naj bo ta rock ali katera druga zvrst.

Po praznovanju obletnice so pekarnarji v nedeljo popoldan znova zasedali na svojem Plenumu, kjer so še enkrat razpravljali o podpori obnovi Hladilnice in Lubadarja. Mestna uprava je namreč skoraj trimilijonsko investicijo pogojila s soglasjem uporabnikov, ti pa se minuli teden niso dokončno poenotili. Odločili so sicer, da s prenovo Lubadarja soglašajo pogojno, občinsko investicijo v Hladilnico pa najprej zavrnili. Na včerajšnji debati, kjer so že četrtič pretresli argumente za in proti, so pekarnarji pričakovali tudi mariborskega župana Andreja Fištravca, a ga niso dočakali. Od njega so med drugim pričakovali odgovor, ali je občina sploh pripravljena prisluhniti pogojem, pod katerimi bi uporabniki pristali na obnovo. Pekarnarji se sicer za obnovo vse bolj ogrevajo. Sedaj nanjo, sicer pod številnimi pogoji, pristajajo tudi uporabniki Hladilnice, ki bi radi zaščitili obstoječa umetniška dela, leseni strop v razstaviščnem prostoru, aktivno sodelovali pri obnovi, zlasti pa dobili zagotovilo, da se smejo po gradbenem posegu v prostore vrniti.

URŠULA GODEC, JASMINA CEHNAR

Vse ali nič, Večer, 15. junij

Vse ali nič

Marko Vanovšek

Burno in čustveno so se pekarnarji ta teden odzivali na ponudbo mariborske mestne uprave, ki je odločitev o nadaljevanju prenove alternativnega kulturnega centra taktično položila v roke uporabnikov. Sicer razklani alternativci so občini včeraj želeli žogico vreči nazaj, ji sporočiti, da nasprotujejo obnovi Hladilnice, z investicijo v Lubadarja pa soglašajo pogojno. A so si zadnji hip premislili. In že četrtič sklicali svoj Plenum. Verjetno zato, ker je občina vmes dala vedeti, naj vzamejo vse ali nič.

Tako se pekarniška zgodba ves teden vleče v stilu TV-limonade, neskončne drame, ki se napleta okoli že po petih minutah jasnega izida štorije. V danih razmerah druge pametne možnosti, kot da pekarnarji pristanejo na obnovo dotrajanega kompleksa, ne glede na vse pomisleke, namreč ni. Manevrski prostor so imeli alter kulturniki le v točki, da dorečejo pogoje za svoj pristanek. A so se o tem poenotili šele tretji dan svojih debat, prej pa v glavnem razvijali teorije zarote in tudi z žaljenjem ugotavljali, kdo je "pravi" pekarnar, kdo "pisarničar" in kdo ima večji privatizacijski apetit. Resnejše razprave o skupni viziji uporabnikov kompleksa, kaj šele realnih alternativah obnovi, pa ni bilo. Po drugi strani pa je odpor - neodločnost dela že refleksivno antioblastniških pekarnarjev - razumljiv. Izkušnje z upravno stavbo niso dobre, saj se kar nekaj uporabnikov po prenovi vanjo ni moglo vrniti. Pekarnarji, ki prav danes zaznamujejo 19-letnico zasedbe, imajo v rokah tudi odločitev, ki prinaša nekaj novega, nejasnega in bo zagotovo za zmeraj spremenila njihov domicil, vnesla drugačna pravila igre. Pravila, po katerih ne bo več dovolj samo biti, ampak bo obvezno treba tudi dati. Nazaj k skupnosti, s programi. Kar je za širše okolje najbrž boljše, za posameznike, še posebno tiste, ki jim je Pekarna vse, pa hud udarec, v najhujšem primeru morda celo nokavt za mariborsko alternativno sceno. Tako lahko ponujeni občinski "vse" za nekatere v tej zgodbi pomeni nič. In nasprotno.

Koliko pravil in novih fasad lahko preživi alternativa, lahko pokaže le čas. A občutek v razmerah, ko alternativci ne vedo, kaj bi pravzaprav radi, so navznoter in navzven sovražno nastrojeni ter ščitijo vsak svoje parcialne interese, je, da bi moral nekdo udariti po mizi. Je zdaj čas, da Fištravec spusti na plan tistega leva v ascendentu, ki "lahko enajst ur dnevno prespi v senci, ko pa zarjove, so vsi na miru"? Včasih je očitno potrebno tudi to. Pa čeprav, bogoskrunsko, v prostoru pekarniške avtonomije.

Jasmina Cehnar

Top 4 prioritetni projekti, Večer, 15. junij

Top 4 prioritetni projekti

Arhiv

Mestna uprava

• preplastitev in popravilo ulic in cest v mestu

• Mariborska

knjižnica Rotovž

• Mariborski otok

• obnova Pekarne

Andrej Fištravec,

župan 

• Mariborska

knjižnica Rotovž

• dokončanje obnove mariborskega gradu

• UGM

• obnova Pekarne

Robert Veselko,

arhitekt

• Mariborska

knjižnica Rotovž

• ureditev Glavnega trga s Koroško cesto

• obnova Pekarne

• Živa dvorišča

Matjaž Bertoncelj,

arhitekt

• Mariborska

knjižnica Rotovž

• dokončanje obnove mariborskega gradu

• brv Lent-Tabor

• UGM

Andrej Žižek, 

arhitekt

• širitev skupnostnih urbanih vrtov

• izboljšanje razstavišča Portal v Valvasorjevi ulici

• resna obravnava projekta GT 22 na Glavnem trgu

• obnova Pekarne

Kaja Pogačar,

arhitektka

• obnova pločnikov, trgov, asfalta po vsem mestu

• Mariborska knjižnica Rotovž

• ureditev cone brez prometa na Lentu

• dokončanje urejanja Koroške ceste

Sani Okretič 

Resulbegović, 

arhitekt

• dokončanje Koroške ceste in Glavnega trga

• ureditev prostorske instalacije v objektu Centrum, Ob jarku

• Maks

• ureditev kavarne v Mestnem parku, kjer je Akvarij-Terarij

Bogdan Reichenberg, arhitekt

• Mariborska knjižnica Rotovž

• prenova Glavnega trga z garažo

• UGM

• brv Lent-Tabor

Tomaž Kancler, arhitekt

• celostna ureditev starega mestnega jedra

• redefiniranje obrežja reke Drave in brv Lent-Tabor

• UGM ali Mariborska knjižnica v nekdanjih prostorih SDK

• ureditev prometa v prid pešcem in kolesarjem (ugo)

Sašo Bizjak

Marko Vanovšek

Marko Vanovšek

Marko Vanovšek

IGOR NAPAST

Janko Rath

Tit Košir

"Obnova Pekarne je potrebna, ampak...", Večer, 14. junij

"Obnova Pekarne je potrebna, ampak ..."

Alternativci, ki že več dni žolčno debatirajo o usodi Pekarne, so bili do včeraj proti obnovi Hladilnice, se pa pogojno strinjajo z obnovo Lubadarja; občina: naj vzamejo vse ali nič

Sašo Bizjak

Želijo nas izgnati, pravijo nasprotniki obnove, zagovorniki pa: kdor bo imel dobre programe, se nima ničesar bati.

Potem ko je mariborski župan Andrej Fištravec odločitev, ali naj se obnova Pekarne nadaljuje ali ne, prepustil njenim uporabnikom, so ti v sredo nekaj pred polnočjo - po burni debati, trajajoči dva večera - oblikovali svoja stališča. A tudi ta še niso bila dokončna, saj so se včeraj sestali še enkrat. Občini bodo danes sporočili, da se pogojno strinjajo z obnovo objekta Lubadar, investicijo v Hladilnico pa najbrž zavrnili. Končno odločitev bodo sicer sprejeli do danes opoldan, je povedal Ramiz Derlić, vodja MC Indijanez.

Želijo pisna zagotovila

Do tedaj so namreč možnost za spremembo stališča dali aktualnim uporabnikom Hladilnice, ki najbolj nasprotujejo obnovi, saj so prepričani, da bi obnova uničila tamkajšnjo subkulturo, obstoječa umetniška dela in unikatni leseni strop v razstaviščnem prostoru. Nasploh je bil ves čas razprave glavni pomislek, da poseg ne bo le gradbene narave, ampak tudi vsebinske. Da bo torej izbrisana "duša Pekarne", uvedena komercializacija in "diktatura" MKC Maribor, ki po veljavnem modelu upravljanja skrbi za tehnično plat vodenja kompleksa. Obnova tako za mnoge pekarnarje predstavlja občinsko "finto, s katero nas želijo vreči ven," je denimo ponazoril Tadej Tratnik iz glasbene skupine Siti hlapci. Slabe izkušnje imajo namreč alternativci že z upravno stavbo (edinim obnovljenim objektom v kompleksu), v katero se po obnovi ni moglo vrniti kar nekaj ustvarjalcev. Hkrati so se skorajda vsi strinjali, da je kompleks nedvomno potreben prenove, vendar bi to nekateri počeli vsak po svoje.

Za razliko od tistih v Hladilnici so uporabniki Lubadarja - glasbeniki in likovniki - kljub vsem pomislekom v sredo na koncu podprli obnovo "svoje" stavbe, vendar pod pogojem, da jim občina pisno zagotovi vrnitev v obnovljeno Pekarno za vsaj tri leta brez razpisa. Terjajo tudi zagotovilo, da Pekarna ostane avtonomna cona, kjer bo dovoljeno grafitiranje in preurejanje prostorov po željah uporabnikov, prav tako pa zahtevajo sodelovanje pri obnovi in prevetritev projektne rešitve, ki da ne ustreza potrebam tamkajšnjih ustvarjalcev. V času gradbenih del, ki naj bi se začela letos jeseni, bi radi še, da občina zagotovi nadomestne prostore znotraj Pekarne.

"Privatizirani" prostori

brez programa

Z obnovo obeh stavb so se sicer strinjali le Zofijini ljubimci, Pekarna magdalenske mreže, Društvo center za pomoč mladim in nekaj drugih, zlasti tistih, ki delujejo v upravni stavbi. Ob tem so jim najbolj goreči nasprotniki prenove očitali, da so "pisarničarji", ki imajo svoje interese. "Pekarna kot skupnost ne deluje. Odziva se samo, ko se čuti ogrožena od zunaj. Tako se obnaša tudi sedaj, čeprav ji je ponujeno nekaj pozitivnega," je bilo mnenjePolonce Podgoršek iz programskega sveta Pekarne, katerega člani sicer od začetka zagovarjajo obnovo. V debati so tisti, ki zagovarjajo obnovo, večkrat poudarili, da večini ustvarjalcev status quo ustreza, ker ni pregleda nad množico uporabnikov. Ti pa da so na eni strani "privatizirali" prostore, za katere stroške plačuje občina, na drugi pa v njih večina ne izvaja javnega programa. Nina Arsenovič, direktorica MKC, je alternativce opomnila, da investicijskih sredstev za Pekarno v primeru zavrnitve obnove najbrž ne bo še vsaj nekaj let in da načrti prenove niso od včeraj, ampak so znani že pet let.

Možna le "paketna" prenova

"Program je bil s strani pekarnarjev pred leti potrjen. Zgodba je bila odprta za vse, ki so hoteli sodelovati pri odločitvah, kako bodo ti objekti izgledali in pod kakšnimi pogoji bodo uporabljeni," je mnenja Goran Rajić, svetovalec župana za sistemska in organizacijska vprašanja. Na občini sicer včeraj z okvirno odločitvijo pekarnarjev še niso bili seznanjeni. Je pa Rajić povedal, da je projekt zamišljen v paketu, torej v poštev pride le obnova obeh stavb, občina pa od uporabnikov pričakuje jasen, enoznačen odgovor. Bodo pa odgovor pekarnarjev, kakršenkoli že bo, preučili. Obnova Pekarne je v preteklih letih zastala zaradi pomanjkanja politične volje in denarja. Novo vodstvo mariborske občine pa je sedaj obnovo kompleksa postavilo za investicijsko prioriteto in je pripravljeno z rebalansom proračuna zagotoviti letos potrebna sredstva za 2. in 3. fazo investicije. Za alternativni kulturni center je zagotovljena projektna dokumentacija, že od leta 2010 pa tudi evropska sredstva v višini 1,8 milijona evrov. Ker je denar na voljo do oktobra 2014, je s prenovo potrebno začeti takoj, so pojasnili na občini, ki mora za projekt zagotoviti skupaj 1,1 milijona evrov lastnih sredstev. Rok za podajo mnenja pekarnarjev je danes, mudi pa se zaradi priprave predloga rebalansa proračuna. V primeru nasprotovanja pekarnarjev bo občina obnovo Pekarne umestila na konec dolgega občinskega investicijskega seznama, hkrati bo državi morala vrniti 90.000 že porabljenih evropskih evrov.

Jasmina Cehnar

Pekarnarji proti obnovi Hladilnice, Večer, 13. junij

Pekarnarji proti obnovi Hladilnice

Se pa ustvarjalci v mariborskem alternativnem kulturnem središču pogojno strinjajo z obnovo Lubadarja 

Marko Vanovšek

Potem ko je mariborski župan Andrej Fištravec odločitev ali naj se Pekarna obnovi ali ne prepustil njenim uporabnikom, so ustvarjalci na svojem Plenumu včeraj sprejeli odločitev. Po burni dvodnevni razpravi bodo občini sporočili, da se pogojno strinjajo z obnovo objekta Lubadar, obnovo Hladilnice pa so zavrnili.

Odločno proti obnovi Hladilnice so njeni trenutni uporabniki, prepričani, da bi obnova uničila tamkajšnjo subkulturo, obstoječa umetniška dela in leseni strop v razstaviščnem prostoru. Uporabniki Lubadarja, zlasti glasbeniki, so obnovo kljub številnim pomislekom podprli, vendar pod pogojem, da občina vsem sedanjim uporabnikom zagotovi vrnitev v obnovljeno Pekarno in sicer za nadaljnja tri leta brez razpisa. Največja bojazen alternativcev je namreč, da "je obnova finata s katero nas želijo vreči ven". Med drugim terjajo tudi zagotovilo, da Pekarna ostane avtonomna cona, kjer bo dovoljeno grafitiranje in preurejanje prostorov po željah uporabnikov, prav tako pa zahtevajo prevetritev projektne rešitve, ki da ne ustreza potrebam tamkajšnjih ustvarjalcev.

Obnova Pekarne je v preteklih letih zastala zaradi pomanjkanja politične volje in denarja. Novo vodstvo mariborske občine sedaj projekt dojema kot investicijsko prioriteto in je pripravljeno z rebalansom proračuna zagotoviti letos potrebna sredstva za obnovo dveh objektov. Za 2. in 3. fazo investicije v alternativni kulturni center je zagotovljena projektna dokumentacija, že od leta 2010 pa tudi evropska sredstva v višini 1,8 milijonaevrov. "Sredstva so na voljo do oktobra 2014, zato je treba prenovo začeti takoj," so pojasnili na občini, ki mora za projekt zagotoviti vsega skupaj 1,1 milijona evrov lastnega denarja. Rok za predajo mnenja pekarnarjev je sicer jutri, mudi pa se zaradi priprave predloga rebalansa proračuna. Ali je občina pripravljena na kompromis, ta hip še ni znano. Je pa dejstvo, da sredstev za obnovo ali vsaj investicijsko vzdrževanje precej dotrajane Hladilnice še dolgo ne bo, občina pa bo morala državi vrniti vsaj polovico od 90.000 že porabljenih evropskihevrov.

Podrobnosti v petkovi izdaji Večera!

Marko Vanovšek

Jasmina Cehnar

Usoda Pekarne v rokah pekarnarjev, 12. junij

Usoda Pekarne v rokah pekarnarjev

Mariborska občina bo obnovila Pekarno, a le, če se bodo z investicijo strinjali pekarnarji. Mnenja o tem, ali je boljša obnova ali status quo, pa so deljena

Marko Vanovšek

Če se pekarnarji z obnovo Lubadarja (v ozadju) in Hladilnice ne bodo strinjali, bo prenova kulturnega kompleksa premaknjena na konec dolgega občinskega investicijskega seznama.

Obnova Pekarne, ki je zaradi pomanjkanja politične volje, zlasti pa denarja, v preteklih letih zastala, je te dni dobila nov zagon. Vodstvo mariborske občine namreč projekt dojema kot investicijsko prioriteto in je pripravljeno z rebalansom proračuna zagotoviti letos potrebna sredstva za obnovo Hladilnice in Lubadarja. Kljub temu da je za 2. in 3. fazo investicije v alternativni kulturni center zagotovljena projektna dokumentacija in že od leta 2010 odobreno evropsko sofinanciranje v višini 1,8 milijona evrov, brez zapletov očitno ne bo šlo. Župan Andrej Fištravec je namreč odločitev, ali bo obnova prostorov izpeljana, prepustil pekarnarjem. Mnenja teh pa so deljena.

Rok za odločitev do petka

"Sredstva so na voljo do oktobra 2014, zato je treba prenovo začeti takoj," pojasnjujejo na občini, ki mora za projekt zagotoviti vsega skupaj 1,1 milijona evrov lastnih sredstev. Pisno izjasnitev uporabnikov nekdanjega objekta Jugoslovanske ljudske armade ob mariborskem Magdalenskem parku na občini pričakujejo do tega petka, mudi pa se zaradi roka, ki ga narekuje priprava predloga za rebalans proračuna. Če bodo pekarnarji proti, bo prenova kompleksa ustavljena in umeščena na konec razmeroma dolgega seznama načrtovanih občinskih investicij, sporočajo občinarji. V tem primeru bo Mestna občina Maribor morala prekiniti pogodbo o sofinanciranju z gospodarskim ministrstvom in vrniti že prejeta sredstva v višini okrog 90.000 evrov. To tudi pomeni, "da bo občina kot lastnik objekta še nadalje izpostavljena velikim tveganjem glede varnosti objektov in manjkajočih uporabnih dovoljenj za njihovo obratovanje", sta še Gregor Kosi, svetovalec za družbene zadeve, in Goran Rajić, svetovalec za sistemska in organizacijska vprašanja, nizala argumente za obnovo precej propadlega, deloma že tudi nevarnega kompleksa Pekarne.

Čas za novo poglavje?

Pekarnarji so o prednostih in slabostih obnove razpravljali sinoči, dokončno pa naj bi se o zadevi izrekli danes. Kot rečeno, konsenza ni. Kar nekaj pomislekov ima Ramiz Derlić, vodja MC Indijanez. "Bojim se, da bo Pekarna postala preveč polikana, institucionalizirana, da ne bo več možnosti za iniciative, spontane stvari," je navedel Derlić, ki je do obnove skeptičen, ker po njegovem lahko pomeni začetek komercializacije in "japi kulturništva". Za del alternativcev je sicer skrb vzbujajoče, ker občina za čas prenove (še) ni zagotovila nadomestnih prostorov, hkrati pa menijo, da se večina sedanjih uporabnikov (zlasti tam vadeče glasbene skupine) v obnovljeno Pekarno ne bo mogla vrniti. Sporna točka je tudi upravljalski model, kombinacija upravljanja med javnim zavodom in nevladniki, ki se po mnenju Derlića v primeru Upravne stavbe (doslej edinega obnovljenega objekta v Pekarni) ni izkazal. Bi pa obnova prinesla ureditev razmerij med uporabniki Pekarne, priznava Derlić. "Bojim se, da enoznačnega odgovora občini ne bomo mogli dati. Nimamo dovolj časa, da bi ocenili, kako se je upravljalski model obnesel, kako ga lahko izboljšamo in komu oziroma čemu bo Pekarna v prihodnosti sploh namenjena," je pred včerajšnjim sestankom menil sogovornik.

Da nasprotnikom obnove status quo ustreza, pa so prepričani zagovorniki investicije. Trenutno namreč ni pravega pregleda nad uporabniki, zlasti pa tem ni treba plačevati obratovalnih stroškov, ker je to po sedanji ureditvi breme občine. "Argumentirane osnove za pomisleke o obnovi ne vidim. Vidim pa zadržke zaradi parcialnih interesov nekaterih," ob tem pravi Marko Brumen, član programskega sveta KC Pekarna, ki investicijo podpira. "Obnova je v interesu nadaljevanja Pekarne in celotnega mesta, saj pomeni razširitev sektorja kulturnega delovanja. Čas je za novo poglavje na tej lokaciji," je povedal Brumen, prepričan, da je lahko tudi obstoječi, upravljalski model uspešen, če so ljudje pripravljeni sodelovati.

Jasmina Cehnar

Pekarni se obetajo boljši časi, Večer, 11. junij

Z mladimi o brezplačnih praksah, Večer, 31. maj

Začel se je Festival prostovoljstva, Večer, 21. maj

V Infopeki potopis z Maldivov, Večer, 23. maj

Mladinska izmenjava, Večer, 16. maj

Keramična delavnica za začetnike, Večer, 7. maj

Po underground sceni 2, Večer, 26.april

Po underground sceni, Večer. 17 april

Po stopinjah Pocestnice, Večer, 12. april

V Infopeki branje, pisanje in gradbinci, Večer, 3 april

Arhitektura za vsakogar, Večer, 27. marec

Prostovoljstvo za "začetnike", Nevladna, marec

Projekti MISC INFOPEKA v okviru EPM Maribor 2013, Nevladna, marec

Javna tribuna "Po EPM Maribor 2013 konec mladine?", Nevladna, marec

Pedagogika zatiranih, 7 dni, 27. februar

Potopis o romarski poti Santiago, Večer, 19. februar

Po EPM konec mladine?, Večer, 16. februar

Po mariborskih dvoriščih, Večer, 15. februar

Po prestolnici mladih konec mladine?, Večer, 14. februar

Uradna otvoritev EPM 2013 @ Infopeka Maribor, MP Produkcija, 23. januar

V Infopeki (Pekarna) Maribor je bila tiskovna konferenca na temo predstavitve in uradne otvoritev EPM 2013, ki je bila v soboto na Trgu Leona Štuklja v Mariboru, fotografije so desgljive tukaj.

Uporniška mladina brez prihodnosti, 7 dni, 9. januar

Samonikla prizorišča so pri nas zmerom imela pomembno vlogo. Bila so središča ustvarjalnosti, samostojnosti in nepredvidljivega uporništva. Kako je zdaj z njimi v Sloveniji, so v knjigi "Na trdna tla" predstavili člani Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon. Naš sogovornik dr. Rajko Muršič je raziskavo teoretsko osmislil.

Seveda tudi mladim (ustvarjalcem) pri nas zdaj ni lahko. Četudi mnogi menijo, da toliko svobode še niso imeli?!

"Svoboda ustvarjanja je iluzija, ki jo narekuje blagostanje. Sporočila, ki jih pošiljajo mladi ustvarjalci, niso nikoli namenjena le mladim, ampak vsem nam. Pa smo jim pripravljeni prisluhniti? Smo mladim v okoljih, v katerih delujemo, starejši sploh še pripravljeni odstopiti prostor za njihov samostojni nastop? Koliko mladih peres zares dobi priložnost v medijih; koliko mladih ustvarjalcev gostijo ugledne galerije; s kakšnimi čepi si poslušalstvo "resne"glasbe maši ušesa, ko elitni orkestri izvajajo skladbe najmlajših skladateljev in skladateljic; kdaj ste prebrali zadnjo pesniško zbirko pesnika ali pesnice, mlajšega ali mlajše od 21 let; in kdaj ste v vašem podjetju ali organizaciji za nedoločen čas zaposlili kogarkoli mlajšega od 27 let? Ne vem, kaj je lahko svoboda ustvarjanja za generacijo, ki je prisiljena ždeti v "mama hotelu", in to v svetu, ki je noče ne videti ne slišati! Kaj drugega je, konec koncev, ustvarjalnost v sodobnem svetu, ki se giblje med všečnostjo virtualnih skrpucal in "FB-prijateljev" ter popolno ignoranco "resnične" družbe, kot upor proti vsesplošnemu poneumljanju javnega prostora?"

- Konec osemdesetih in v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila v Sloveniji aktualna fraza "Boj za prostore ustvarjalnosti". In takrat se je s tem resno mislilo na obeh straneh ... In prihajalo je do odkritih konfliktov med tistimi, ki želijo, in tistimi, ki zavirajo.

"Boj za prostor je del siceršnjih družbenih bojev, ki tu in tam dobijo razredno obliko, tu in tam nacionalno, občasno tudi kulturniško. V devetdesetih letih se je boj za prostore razplamtel okoli prerazpodelitve in privatizacije družbenega premoženja. Takratni lokalni in državni oblastniki so v času privatizacije pri nas pod taktirko Demosove vlade v opuščenih prostorih prejšnjega režima videli predvsem priložnost za zaslužek in investiranje. Zasedbeniki in zasedbenice Metelkove in Pekarne so se tej plenilski politiki učinkovito uprli in zasedli ter hkrati odprli prostore za nesluteno ustvarjalnost in kritično prožnost naših največjih mest. Vzporedno s temi zasedbami so se bili boji za preživetje posameznih središč mladostniške ustvarjalne drugačnosti v drugih slovenskih krajih. Čeprav je bilo nekaj časa po ropotanju Demosovega plenilskega stroja in transformacije mladinske organizacije v politično stranko videti, da obstoječi mladinski prostori ne bodo preživeli, se je zgodil čudež: večina prostorov, ki je preživela zgodnja devetdeseta leta - večinoma tako, da so njihovi nosilci ustanovili društva ali so se samoorganizirali na druge formalne in neformalne načine -, obstaja še danes, z novimi generacijami, ki prevzemajo štafeto od veteranov. V knjigi Na trdna tla ponosno predstavljamo 17 takšnih "samoniklih prizorišč" po vsej Sloveniji. To so prostori, v katerih se na enak način kot pred desetletji bijejo boji za drugačnost, ustvarjalno druženje in zabavo po meri tistih, ki jim mediji množičnega poneumljanja še niso do konca oprali možganov. Tudi Pekarna (Infopeka in Gustaf), v katerih sva z Markom Brecljem prejšnji teden predstavila raziskavo nevladnih mladinskih centrov, je, kljub sterilni prenovi prostorov "upravne stavbe", takšno ustvarjalno središče."


Forumi pritiska

na civilno sfero

- Če je preveč miru, tudi ni dobro. Če so vsi zadovoljni z drobtinicami, ni napredka. Komercializacija vsega in potisnjenost v organizacijske okvire, kjer je varno, ker se dobi občinski ali državni denar, na nek način skopijo ustvarjalce. Se to dogaja tudi pri nas?

"Da, žal. V zadnjem desetletju in pol je začela država pospešeno vstopati na polje mladinskih politik na dva načina. Najprej z ustanavljanjem mladinskih svetov, ki naj bi izražali interese mladih, a se v marsičem kažejo kot forum pritiska podmladkov političnih strank na civilnodružbeno sfero. To so oblike odkrite ali prikrite strankokracije v mladinskem polju. Druga, morda še bolj nevarna oblika vmešavanja države v organiziranje prostočasnih dejavnosti mladih pa je ustanavljanje javnih zavodov. Praviloma jih ustanavljajo občine, ki se zavežejo k temu, da jim ponudijo prostore in temeljno financiranje, občinski sveti pa imajo seveda glavno besedo pri izbiri direktorjev in direktoric teh zavodov. Že sam obstoj teh hierarhičnih institucij požira sredstva, ki bi jih nevladni centri, če bi jih prejeli, v bistveno večji meri uporabili za izvajanje programov. Toda to ni edina težava: financerji (EU, država in lokalne skupnosti) namenjajo glavnino programskih sredstev za evropske projekte, ki po discipliniranosti in uporabnosti prav nesramno spominjajo na mladinske delovne brigade in negovanje bratstva in enotnosti, kar smo poznali v "mračnih komunističnih" časih. Za samostojno delovanje mladih, njihovo zabavo, ustvarjalnost in izživetje drugačnosti pa jim v glavnem ni mar."

- Raziskava, ki ste jo delali, je bila opravljena na terenu. V kakšnih okoljih se zdaj pri nas rojevajo najbolj zanimivi projekti in ljudje?

"Povsod. No, skoraj povsod. Ni bistvene razlike med mestom in vasjo niti med "bolj razvitimi" in "manj razvitimi" regijami. Morda nekoliko izstopata Primorska in vzhodna Slovenija, manj samoniklih prizorišč pa je na Dolenjskem in v vzhodnem delu osrednje Slovenije. Ta situacija nas je še posebno zanimala, saj je, na primer, v Celju nekoč deloval izjemno pomemben in odmeven Kljub, danes pa na širšem celjskem območju med Bistrico ob Sotli in Koroško skorajda ne najdemo nobenega zares atraktivnega samoniklega prizorišča oziroma zares neodvisnega mladinskega središča, razen Študentskega, mladinskega in otroškega centra (ŠMOCL) v Laškem. No, med nevladnimi prizorišči velja omeniti še zelo prodoren Mladinski center Dravinjske doline s Klubom Patriota v Slovenskih Konjicah ter velenjski Emce Plac, ki deluje v okviru Mladinskega centra Velenje, največjega slovenskega mladinskega centra. Na drugi strani smo lahko v zadnjem času spremljali zasedbo prostorov v Kranju, na Jesenicah, v Dravogradu in Postojni. Najzanimivejše stvari se dogajajo tam, ker se izkušnje zaporednih generacij učinkovito prenašajo iz generacije v generacijo, na primer v Ilirski Bistrici, kjer se je od leta 1966 zamenjalo več generacij in vsaka nova generacija, ki deluje v Mladinskem klubu Nade Žagar, vdahne svojemu kraju nekaj novega. Zato je toliko bolj nerazumljivo, da prostorov Sokolskega doma, v katerih deluje klub, ilirskobistriška občina noče odkupiti od Olimpijskega komiteja Slovenije. V Sloveniji namreč imamo nekaj primerov učinkovitega sodelovanja med lokalno skupnostjo, ki je bodisi lastnica bodisi skrbnica prostorov, nevladna organizacija pa izvaja program v tistem prostoru in s tem z njim tudi upravlja. Tak primer imamo v Ormožu, kjer za program v klubu skrbi društvo Kulturni alternativni klub Unterhund Ormož; v občini, celo v istem poslopju ormoškega gradu, pa deluje tudi mladinski center, ustanovljen kot javni zavod s povsem drugačnim programom. Mladinski center Metulj v Bistrici ob Sotli ob podpori občine izvaja avtonomen program Mladinskega društva Bistrice ob Sotli."

- Kakšni so najpomembnejši prostori? Kaj je značilno zanje?

"Najpomembnejši so tisti prostori, ki jih vodijo ljudje s hrbtenico, posamezniki, ki jih Marko Brecelj imenuje "nosilni hrbti", ali pa močna ustvarjalna jedra manjših skupin zanesenjakov in aktivistk. Najodmevnejši so tisti, ki se oblikujejo okoli nekega osrednjega namena, neke dejavnosti ali produkcije, še največkrat okoli glasbenih zvrsti in smeri. Lastna ustvarjalnost je temelj njihove odprtosti v svet, v naš prostor pa vnašajo kozmopolitski ustvarjalni nemir."

- Kateri prostori so takšni, v katerih brbota, vre, nastaja veliko zanimivega?

"Prav tedaj, ko smo začeli raziskavo, so na železniški postaji v Kranju za javne prireditve usposobili zasedene prostore že več let opuščene polnilnice olja. Trainstation Squat je v letu dni postal živahen prostor raznolikega glasbenega dogajanja in je učinkovito obudil vsaj nekatere izkušnje znamenitega zasedenega kranjskega Izbruhovega kulturnega bazena, in nenazadnje sledi tudi izkušnjam še starejšega, prav tako znamenitega Kluba ljubiteljev glasbe.

Najstarejše nevladno stičišče ustvarjalnosti na Slovenskem je ljubljanski KUD Franceta Prešerna Trnovo, ki kot društvo obstaja že od leta 1919! Čeprav se skozi leto ponaša z izjemno pestrim programom za različne generacije in je postavil temelje gledališki improvizaciji, ga širša javnost pozna predvsem zaradi Trnfesta. Manj znani so drugi festivali, ki jih organizirajo v podobnih nevladnih središčih, na primer v Postojni (Zmaj "ma mlade), Cerknem (Cmakajne, Karajžewc), Kopru (Koperground) in še kje. Ali si lahko predstavljamo, kako prazna bi bila Maribor brez Pekarne in Ljubljana brez Metelkove in Roga? Pomembno prizorišče, ki ga sicer nismo posebej predstavili v naši raziskavi, je tudi Kulturni dom španskih borcev, v katerem delujejo različne nevladne institucije. Nevladni zavod Sploh, pod vodstvom Tomaža Groma, je v nekaj letih z organizacijo delavnic in prireditev povezal mlajše improvizatorje in improvizatorke, ti so v zadnjem času razvili morda najbolj izzivalno glasbeno dogajanje pri nas, ki ga lahko občudujemo na dvojnem CD-ju Nepreslišano. Pomemben del nevladnih mladinskih središč in društev goji in razvija multimedijske in sodobne medijske prakse. Meni sta še posebno pri srcu beltinska Ambasada Štefana Kovača Marka in železniški KUD Bajta. Prekmurska glasbena produkcija že dobro desetletje posega v globalno produkcijo sodobne glasbe."


"Bedak,

kakršen sem!"

- Knjigi je naslov Na trdna tla. Zakaj?

"Po letih in celo desetletjih prostovoljskega ali zelo slabo plačanega garanja na samoniklih prizoriščih se ob vsesplošnem rezanju "negospodarskih" dejavnosti zdi, da so tiste ustvarjalne dejavnosti, ki so zaznamovale nekaj preteklih desetletij, ogrožene. Sredstev za nevladni sektor slovenska država, ki je dejansko nastala na temelju nevladnih gibanj, ni nikoli namenjala niti približno toliko kot zahodnoevropske države. V zadnjih dveh letih so najprej dramatično porezali nevladni sektor, predvsem kulturo. Rezanju so se pridružili tudi občinski veljaki, še preden so se jim sploh zmanjšala razpoložljiva sredstva. V slovenskih občinah so nekateri župani razumeli lokalno samoupravo, kot pravi Marko Brecelj, na način uprave enega samega. Prvi dramatični rezi v financiranje nevladnih mladinskih centrov so se začeli v občinah, najprej v Kopru. Črni oblaki se zdaj zgrinjajo tudi nad drugimi prizorišči. Glavnina problema pa je izjemno birokratiziranje našega življenja, ki dobesedno ubija voljo in ustvarjalnost "nosilnih hrbtov" v golem boju za vsakdanje preživetje. Pri tem pa svoj davek terjajo še Sazas, IPF in drugi."

- Ustanova nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon je knjigo izdala ob pomoči Urada RS za mladino. Poleg je torej tudi vladni denar?

"Seveda. Ali mislite, da bi sredstva za raziskavo slovenskih samoniklih prizorišč prispeval zasebni kapital, na primer Lekov ali Revozov? Rad bo opozoril, da pri zgornjih omembah etatizacije mladinskega sektorja nisem želel predstavljati države kot kakšnega sovražnika mladinskega in drugega nevladja. Skupaj s sodelujočimi v raziskavi opozarjam na to, da je financiranje javnih zavodov z vidika programov bolj potratno kot financiranje nevladnih organizacij, predvsem pa mladinskim centrom zaradi ustanoviteljskih razmerij  odvzema samostojnost. Država je lahko povsem sprejemljiv in razumen partner v civilnem dialogu, če do njega sploh pride, sicer pa je tako ali tako njena ustavna dolžnost, da poskrbi za izvajanje tistih ključnih programov skupnega življenja, ki jih zasebna pobuda ne more. Govorimo o nekomercialni kulturi, o dogajanju, ki ga organizirajo zainteresirani posamezniki in posameznice, a svojih zamisli ne morejo uresničiti kot zasebniki "na trgu". Saj vendar imamo državo za to, da omogoča dostojno preživetje svojim državljanom in državljankam! Mednje seveda sodijo tudi mladi, ki ne krivi ne dolžni za zdaj plačujejo daleč najvišjo ceno za krizo, ki so jo zakrivili drugi. Urad RS za mladino skromno financira delovanje vladnih in nevladnih mladinskih centrov (sredstva namenja tudi mladinskim svetom in drugim mladinskim organizacijam). S tem, ko je podprl raziskavo Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon, je dokazal, da se zaveda pomena nevladnih mladinskih centrov za razvoj celotne slovenske družbe."

- Kako pa ste vi prišli k temu projektu? Kaj je pravzaprav zdajšnji Pohorski bataljon?

"Nisem edini avtor knjige, o kateri govoriva, ampak le večinski. Kot izkušenega raziskovalca podobnih tem, predvsem Mladinskega kluba Trate, so me povabili k sodelovanju že pri prijavi projekta oziroma javnega naročila. Večji del gradiva je nastal na podlagi sodelovalne etnografije, terenskega dela, ki smo ga opravili skupaj s posamezniki in posameznicami s posameznih samoniklih prizorišč. Ti so seveda preučevali in obiskovali druga prizorišča, sam pa sem zbrane podatke obdelal in jim dodal še kontekst pripovedi o pravem čudežu slovenskega okolja, ki goji svojevrstno uporniško držo, s katero se ne podreja niti diktatu kapitala niti kateremukoli drugemu diktatu. Poleg uporništva so glavne vrednote, ki jih gojijo mladi in mladinski delavci ter delavke, solidarnost, samopomoč, samostojnost, svoboda, neodvisnost in pravica do drugačnosti. Nevladna ustanova Pohorski bataljon združuje in osmišlja te izkušnje ter pobude in nastopa kot upoštevanja vreden partner v dialogu z državo. To je še zlasti pomembno v času, ko kapital z velikimi ugrizi požira celotno državo blaginje, ne le njenega socialnega dela."

- Ste sami ob tej raziskavi izluščili še kaj pomembnega v odnosu med oblastmi in mladimi?

"Seveda. Odnos zahodnih "demokracij" do mladih je morda še najbolj nedvoumen kazalnik brezna, v katerem so se znašle. Nikoli v zgodovini se še ni zgodilo, da bi brez zaposlitve in celo brez možnosti zaposlitve v doglednem času ostala večina neke generacije. Ko brezposelnost mladih preseže 50 in celo 60 odstotkov, kot na primer v Grčiji ali Španiji, bi morali vsi evropski politiki iskati rešitev iz te nevzdržne situacije, vsiljujejo pa brezumne pokojninske reforme, ki še dodatno odvzemajo prihodnost mladim. V EU ne govorimo le o "postarani" družbi, ampak o uničevanju celih generacij mladih, da bi dolgoročno znižali vrednost njihove delovne sile, vse to pa se nikakor ne more dobro končati. To stisko mladih je odlično izrazila portugalska skupina Deolinda v pesmi Que Parva Que Sou (Bedak, kakršen sem). Seveda se upirajo in se bodo še."

Bojan Tomažič

Članek je dosegliv tudi tukaj.

Veganska večerjica in predavanje, Večer, 22. januar

Članek je dosegljiv tudi tukaj.