petek, november 28, 2014
četrtek, november 06, 2014
petek, oktober 10, 2014
sreda, avgust 27, 2014
ponedeljek, julij 21, 2014
Gledališče zatiranih: kdo zatira koga? Nevladna, junija 2014
Na spodnji povezavi celotni članek, Gledališče zatiranih: kdo zatira koga?, avtorice Barbare Polajnar.
povezava: https://www.yumpu.com/en/document/fullscreen/26298355/nevladna-junij-2014
povezava: https://www.yumpu.com/en/document/fullscreen/26298355/nevladna-junij-2014
četrtek, julij 17, 2014
Postopno vzdrževanje namesto celovite obnove Pekarne, MMC RTV SLO/STA, 20. aprila 2014
Po številnih neuspešnih poskusih dogovora med uporabniki Kulturnega centra Pekarna in občino Maribor za celovito obnovo Pekarne so sprejeli odločitev o sistematičnem investicijskem vzdrževanju obstoječih stavb.
Po več letih ukvarjanja z velikopoteznim projektom obnove so takšen predlog podali uporabniki mariborskega kulturnega centra, na mariborski občini pa so ga sprejeli.
Kljub že zagotovljenim sredstvom je projekt miroval
Prenova Pekarne se je ustavila v letu 2011 po koncu prve faze, v okviru katere so prenovili nekdanjo upravno zgradbo. Zdaj je na vrsti obnova Lubadarja in Hladilnice, za kar je občina pred leti dobila na voljo evropska sredstva v višini nekaj več kot 1,8 milijona evrov. Ker ni spoštovala dogovorjenih rokov in niti do konca lanskega leta ni začela gradnje, je obljubljena evropska sredstva izgubila. Zapletlo se je predvsem pri komunikaciji med občino in skupino uporabnikov. Ti so za obdobje obnove zahtevali ustrezne nadomestne prostore, hkrati pa zahtevali, da se Pekarni prizna avtonomija odločanja o skupnih prostorih. Preden bi bili sklenjeni dogovori glede pogojev prenove Kulturnega centra, niso želeli privoliti v začasno izselitev, nekatere je skrbelo tudi to, da po prenovi ne bodo dobili več prostora v Pekarni. Med načrtovanjem obnove in pridobivanjem sredstev uporabniki z županom Andrejem Fištravcem niso dosegli skupnih dogovorov, pa tudi med uporabniki Pekarne so se pojavila razhajanja v mnenjih glede obnove.
Prenova Pekarne se je ustavila v letu 2011 po koncu prve faze, v okviru katere so prenovili nekdanjo upravno zgradbo. Zdaj je na vrsti obnova Lubadarja in Hladilnice, za kar je občina pred leti dobila na voljo evropska sredstva v višini nekaj več kot 1,8 milijona evrov. Ker ni spoštovala dogovorjenih rokov in niti do konca lanskega leta ni začela gradnje, je obljubljena evropska sredstva izgubila. Zapletlo se je predvsem pri komunikaciji med občino in skupino uporabnikov. Ti so za obdobje obnove zahtevali ustrezne nadomestne prostore, hkrati pa zahtevali, da se Pekarni prizna avtonomija odločanja o skupnih prostorih. Preden bi bili sklenjeni dogovori glede pogojev prenove Kulturnega centra, niso želeli privoliti v začasno izselitev, nekatere je skrbelo tudi to, da po prenovi ne bodo dobili več prostora v Pekarni. Med načrtovanjem obnove in pridobivanjem sredstev uporabniki z županom Andrejem Fištravcem niso dosegli skupnih dogovorov, pa tudi med uporabniki Pekarne so se pojavila razhajanja v mnenjih glede obnove.
Na začetku tega leta se je želela občina s tem projektom prijaviti na razpis, na katerem bo država razdelila še zadnje neporabljene milijone evrov iz iztekajoče se finančne perspektive EU, a so se pojavili dvomi o postavljeni ceni projekta, saj je bilo samo za investicijo v Hladilnico in Lubadar predvidenih 4,8 milijona evrov. V letošnjem občinskem proračunu je bilo sprva v ta namen načrtovanih 760.000 evrov, a so jih v drugem branju prerazporedili drugam.
Vzdrževanje, ki ne bo posegalo v dejavnosti uporabnikov
Po besedah člana programskega sveta Pekarne Ramiza Derlića iz kulturnega društva Mladinski center IndiJanez je takšna rešitev najprimernejša glede na dosedanje izkušnje pridobivanja in porabe razpisnega denarja za obnovo. "Postopno vzdrževanje tudi ne bo bistveno posegalo v tekoče aktivnosti uporabnikov," je prepričan. Poleg tega bo zahteval manjše finančne vložke.
Po besedah člana programskega sveta Pekarne Ramiza Derlića iz kulturnega društva Mladinski center IndiJanez je takšna rešitev najprimernejša glede na dosedanje izkušnje pridobivanja in porabe razpisnega denarja za obnovo. "Postopno vzdrževanje tudi ne bo bistveno posegalo v tekoče aktivnosti uporabnikov," je prepričan. Poleg tega bo zahteval manjše finančne vložke.
"Za realizacijo projekta bo treba preveriti sedanje stanje z vidika požarne varnosti in statike ter pripraviti programsko projektno nalogo za obnovo objektov in definirati obseg potrebnih del v skladu s predlogom uporabnikov," so glede predloga programskega sveta Pekarne pojasnili na občini.
Delovna skupina za postavljanje upravnega modela
Nova ocena stroškov še ni pripravljena, saj je treba najprej definirati vsebinski in programski obseg obnove. Sredstva za postopno investicijsko vzdrževanje stavb bo treba zagotavljati v naslednjih občinskih proračunih, saj v letošnjem v ta namen ni predvidenih sredstev.
Nova ocena stroškov še ni pripravljena, saj je treba najprej definirati vsebinski in programski obseg obnove. Sredstva za postopno investicijsko vzdrževanje stavb bo treba zagotavljati v naslednjih občinskih proračunih, saj v letošnjem v ta namen ni predvidenih sredstev.
V skladu z omenjenim novim predlogom je treba definirati tudi nov upravni model Pekarne, na podlagi katerega se bodo uredile medsebojne relacije uporabnikov, in upravljavca objektov. V ta namen so že ustanovili delovno skupino, sestavljeno iz uporabnikov in predstavnikov občine.
Pekarna je 6000 kvadratnih metrov velik kompleks v središču mesta, ki je bil zgrajen konec 19. stoletja in v njem je bila najprej pekarna za prepečenec, od tod tudi ime, nato pa je bil vojaški objekt. Po osamosvojitvi Slovenije je izgubil svojo vlogo, zato ga je občina obljubila mladinskim dejavnostim. A obljube ni uresničila, zato so ga 16. junija 1994 aktivisti preprosto zasedli in začeli izvajati program. Pekarna od takrat živi v duhu mladinske alternative, z vrhuncem v drugi polovici 90. let. Foto: RTV SLO
petek, april 25, 2014
torek, marec 18, 2014
Slalom po Mariboru, Večer, 18. marec 2014
Mladinski informacijsko-svetovalni center Infopeka danes, v torek, v galeriji na Koroški cesti 18 ob 19. uri pripravlja odprtje razstave Kaj se skriva pod tvojo masko? avtorice Sare Žičkar, absolventke likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti Maribor. Predstavila se bo s svojimi ilustracijami. Dan kasneje v Infopeki (Ob železnici 8 v Mariboru) ob 17. uri pripravljajo predstavitev in igranje družabno-didaktične igre Naš svet. Igra, ki jo bo predstavil Matic Primc, je namenjena spoprijemanju z lastnimi predsodki in primerjanju lastnega razumevanja sveta z dejanskim stanjem. 26. marca ob 19. uri pa infopekovci pripravljajo potopis Vietnam - kaos v deželi riža. Govorila bo študentka Neli Penič. Konec meseca, 28. marca, bodo izvedli še Slalom po Mariboru, kjer bodo udeleženci preverjali, ali se lahko z invalidskimi vozički prebijejo čez klančine in robnike. Zbirno mesto je pred prostori Infopeke ob 15. uri. Temu bo 31. marca ob 16. uri sledilo predavanje Slalom po mariborskih šolah, predstavili bodo dostopnost in prehodnost (prevoznost) mariborskih osnovnih šol za gibalno ovirane.
Jasmina Cehnar
ponedeljek, marec 17, 2014
O anoreksiji, Večer, 15. marec 2014
Mladinski informacijsko-svetovalni center Infopeka pripravlja
predavanje Motnje hranjenja - pogled od zunaj in od znotraj, kjer bo
sociologinja Danaja Lenarčičpredstavila problematiko s strokovnega
in osebnega vidika. Predstavljene bodo anoreksija, bulimija in kompulzivno
prenajedanje. Poudarek bo predvsem na anoreksiji, o kateri je predavateljica
napisala knjigo Ana meni, ki razkriva uničujoče posledice anoreksije in podaja
predloge, kako se je mogoče z njo spoprijeti. Predavanje bo v torek, 25. marca,
ob 17. uri v prostorih Infopeke Ob železnici 8 v Mariboru.
Jasmina Cehnar
Gledališče za opolnomočenje, Večer, 14. marec 2014
Kritika predstave
Gledališče za opolnomočenje
Predstava Med dvema ognjema neformalne skupine ZIZ v Vetrinjskem dvoru
Gledališče za opolnomočenje
Predstava Med dvema ognjema neformalne skupine ZIZ v Vetrinjskem dvoru
Kaja Kraner
Intimna atmosfera in domačni scenografski ambient predstave Med dvema ognjema neformalne skupine ZIZ
Politiko v kontekstu umetnosti se še vedno v veliki meri misli skozi nerazrešljivi antagonizem vsebine in forme. Politična umetnost je bodisi tista, ki nagovarja politične teme, bodisi tista, ki se ukvarja z umetniškemu izraznemu mediju "imanentno" politiko. "Avantgardna linija" umetnosti pa je vendarle ponudila nekaj produktivnih spojev, ki združujejo umetniško izražanje, raziskovanje, aktivizem s transformativno-terapevtskimi učinki preko razprtih kolaborativnih ustvarjalnih procesov. Eden takšnih je nedvomno tudi gledališče zatiranih, metoda, ki jo je v 60. letih razvil Brazilec Augusto Boal. Gre za nabor sodelovalnih tehnik in načel, ki se praviloma otrdijo v gledališko predstavo, v procesu pa redefinirajo številne uveljavljene pojme in principe klasičnega gledališkega dispozitiva. Ta je načeloma vedno kolektivni produkt kolektivnega avtorstva, produkt dolgotrajnega raziskovalnega procesa akterjev z bolj ali manj natančno določenimi kompetencami in funkcijami. V primeru gledališča zatiranih pa se kolektivni vidik še nadgrajuje z demokratizacijo produkcijskega procesa, ki vključuje tudi (delno) deprofesionalizacijo.
Predstava Med dvema ognjema s podnaslovom 'Ljubim-te-dobro-se-mej-adijo-dobiva-se-na-kavi-pol-pa-se-dava-dol' neformalne skupine ZIZ, ki je v zadnji izvedbi potekala v petek, 28. februarja, in v soboto, 1. marca, v mansardi Vetrinjskega dvora, je produkt delavnic po tehnikah gledališča zatiranih. Na teh istih delavnicah na temo spola z naslovom Soba za ženske: medgeneracijski spol, se je v začetku leta 2013 oblikovala tudi skupina ZIZ, ki se v svojem delovanju fokusira predvsem na neenakost med spoloma, identiteto v sodobni družbi ter medosebne odnose v najširšem smislu. Ustvarjalno-raziskovalni proces, osredinjen na izpostavljene tematike in izhajajoč iz tehnik gledališča zatiranih, bazira na brskanju, deljenju in razmisleku povsem osebnih izkušenj in občutij avtorjev-performerjev. V procesu deljenja osebnih zgodb ter vzporednega branja osebnega v širšem družbeno-političnem kontekstu - znano feministično geslo "osebno je politično - je navsezadnje tudi ena ključnih delovnih izhodišč gledališča zatiranih - pa se hkrati snuje končni produkt, ki bo predstavljen javnosti. Vendar 'javnost' v tem primeru ni najširša javnost, saj vztrajajo pri tem, da predstavitev otrditve sodelovanja ohrani nekaj tiste "intimne atmosfere", ki je bila pomemben del njegovega poteka.
Predstava Med dvema ognjema, predvsem tudi zaradi intimne atmosfere, ni bila v nobenem primeru klasični gledališki spektakel, ki te priklene na sedež, odpelje v neki povsem drugi prostor-čas ter ob koncu rahlo nasilno vrže oziroma sooči z realnostjo. Niti ni bila sodobno-scensko-umetniški konceptualni performans, ki te pogosto ravno tako nasilno opominja, da si gledalec-voajer, ki je zavzel preddoločeno subjektno pozicijo, iz katere - pasiven, z nekimi pričakovanji - bolščiš v igralce/performerje. Zgolj bežno, skorajda nezaznavno je skratka izvedla tisti umetniški "potujitveni učinek", ki se je odvijal v domačnem scenografskem ambientu. In če nas je mestoma - predvsem preko taktike samorefleksivnih monoloških pasusov performerjev, ki so na primer svojo zdajšnjo izvedbo primerjali s katero od prejšnjih - vendarle spomnila na specifičnost situacije, v kateri se ravnokar nahajamo, je to storila zelo nežno in nevsiljivo.
Med gledalce pomešani, sploh pa od gledalcev nerazločljivi avtorji-performerji so se kot takšni vzpostavili šele, kadar so nepričakovano spregovorili ali posegli v dogajanje. In med predstavo mestoma sploh ni bilo povsem določljivo, ali so tisti, ki so preko lastne investicije govora, giba, gestikulacije vključeni v "totaliteto predstave", dejansko performerji ali zgolj naključni povabljeni, da se enostavno vključijo v debato in/kot nizanje bolj očitno odigranih dialoških izsekov.
Vendar v primeru gledališča zatiranih nima posebnega pomena formalno, vsebinsko ali na kakršen koli način že natančno analizirati otrditve sodelovalnega raziskovalnega procesa, bolj smiselno velja osvetliti to, kar nastaja med samim procesom. Gledališkemu mediju lastna metoda uprizarjanja oziroma teatralizacije gradiva je v tem primeru namreč zgolj orodje/platforma, ki omogoča drugačne pristope k učenju, raziskovanju, izmenjevanju izkušenj in refleksiji osebnih izkušenj v družbeno-političnem kontekstu. Metoda navsezadnje - kot izpostavijo ZIZ v tekstualizaciji koncepta predstave - predstavlja gledališče za opolnomočenje in gledališče za življenje.
Predstava Med dvema ognjema, predvsem tudi zaradi intimne atmosfere, ni bila v nobenem primeru klasični gledališki spektakel, ki te priklene na sedež, odpelje v neki povsem drugi prostor-čas ter ob koncu rahlo nasilno vrže oziroma sooči z realnostjo. Niti ni bila sodobno-scensko-umetniški konceptualni performans, ki te pogosto ravno tako nasilno opominja, da si gledalec-voajer, ki je zavzel preddoločeno subjektno pozicijo, iz katere - pasiven, z nekimi pričakovanji - bolščiš v igralce/performerje. Zgolj bežno, skorajda nezaznavno je skratka izvedla tisti umetniški "potujitveni učinek", ki se je odvijal v domačnem scenografskem ambientu. In če nas je mestoma - predvsem preko taktike samorefleksivnih monoloških pasusov performerjev, ki so na primer svojo zdajšnjo izvedbo primerjali s katero od prejšnjih - vendarle spomnila na specifičnost situacije, v kateri se ravnokar nahajamo, je to storila zelo nežno in nevsiljivo.
Med gledalce pomešani, sploh pa od gledalcev nerazločljivi avtorji-performerji so se kot takšni vzpostavili šele, kadar so nepričakovano spregovorili ali posegli v dogajanje. In med predstavo mestoma sploh ni bilo povsem določljivo, ali so tisti, ki so preko lastne investicije govora, giba, gestikulacije vključeni v "totaliteto predstave", dejansko performerji ali zgolj naključni povabljeni, da se enostavno vključijo v debato in/kot nizanje bolj očitno odigranih dialoških izsekov.
Vendar v primeru gledališča zatiranih nima posebnega pomena formalno, vsebinsko ali na kakršen koli način že natančno analizirati otrditve sodelovalnega raziskovalnega procesa, bolj smiselno velja osvetliti to, kar nastaja med samim procesom. Gledališkemu mediju lastna metoda uprizarjanja oziroma teatralizacije gradiva je v tem primeru namreč zgolj orodje/platforma, ki omogoča drugačne pristope k učenju, raziskovanju, izmenjevanju izkušenj in refleksiji osebnih izkušenj v družbeno-političnem kontekstu. Metoda navsezadnje - kot izpostavijo ZIZ v tekstualizaciji koncepta predstave - predstavlja gledališče za opolnomočenje in gledališče za življenje.
Kaja Kraner
GuestRoomMaribor, Glasnik - TV Maribor, 11. marec 2014
Na spodnji povezavi predstavitev projekta
GuestRoomMaribor (od 14.27 naprej).
Rdeče zore brez leska, Delo, 6. marec 2014
Festival Rdeče zore, ki od 6. marca živi v Ljubljani, je v petek zvečer ponudil ZIZ
Na spodnji povezavi najdete celotni članek "Rdeče zore brez leska", avtorice Jelke Šutej Adamič:
http://www.delo.si/kultura/oder/rdece-zore-brez-leska_1.html
Na spodnji povezavi najdete celotni članek "Rdeče zore brez leska", avtorice Jelke Šutej Adamič:
http://www.delo.si/kultura/oder/rdece-zore-brez-leska_1.html
četrtek, marec 06, 2014
Stopiti je treba iz cone udobja, Dnevnik, 6. marec 2014
Na spodnji povezavi celotni članek, Stopiti je treba iz cone
udobja, avtorice Lee Dvoršak.
Naročite se na:
Objave (Atom)
