Gledališče za opolnomočenje
Predstava Med dvema ognjema neformalne skupine ZIZ v Vetrinjskem dvoru
Kaja Kraner
Intimna atmosfera in domačni scenografski ambient predstave Med dvema ognjema neformalne skupine ZIZ
Politiko v kontekstu umetnosti se še vedno v veliki meri misli skozi nerazrešljivi antagonizem vsebine in forme. Politična umetnost je bodisi tista, ki nagovarja politične teme, bodisi tista, ki se ukvarja z umetniškemu izraznemu mediju "imanentno" politiko. "Avantgardna linija" umetnosti pa je vendarle ponudila nekaj produktivnih spojev, ki združujejo umetniško izražanje, raziskovanje, aktivizem s transformativno-terapevtskimi učinki preko razprtih kolaborativnih ustvarjalnih procesov. Eden takšnih je nedvomno tudi gledališče zatiranih, metoda, ki jo je v 60. letih razvil Brazilec Augusto Boal. Gre za nabor sodelovalnih tehnik in načel, ki se praviloma otrdijo v gledališko predstavo, v procesu pa redefinirajo številne uveljavljene pojme in principe klasičnega gledališkega dispozitiva. Ta je načeloma vedno kolektivni produkt kolektivnega avtorstva, produkt dolgotrajnega raziskovalnega procesa akterjev z bolj ali manj natančno določenimi kompetencami in funkcijami. V primeru gledališča zatiranih pa se kolektivni vidik še nadgrajuje z demokratizacijo produkcijskega procesa, ki vključuje tudi (delno) deprofesionalizacijo.
Predstava Med dvema ognjema s podnaslovom 'Ljubim-te-dobro-se-mej-adijo-dobiva-se-na-kavi-pol-pa-se-dava-dol' neformalne skupine ZIZ, ki je v zadnji izvedbi potekala v petek, 28. februarja, in v soboto, 1. marca, v mansardi Vetrinjskega dvora, je produkt delavnic po tehnikah gledališča zatiranih. Na teh istih delavnicah na temo spola z naslovom Soba za ženske: medgeneracijski spol, se je v začetku leta 2013 oblikovala tudi skupina ZIZ, ki se v svojem delovanju fokusira predvsem na neenakost med spoloma, identiteto v sodobni družbi ter medosebne odnose v najširšem smislu. Ustvarjalno-raziskovalni proces, osredinjen na izpostavljene tematike in izhajajoč iz tehnik gledališča zatiranih, bazira na brskanju, deljenju in razmisleku povsem osebnih izkušenj in občutij avtorjev-performerjev. V procesu deljenja osebnih zgodb ter vzporednega branja osebnega v širšem družbeno-političnem kontekstu - znano feministično geslo "osebno je politično - je navsezadnje tudi ena ključnih delovnih izhodišč gledališča zatiranih - pa se hkrati snuje končni produkt, ki bo predstavljen javnosti. Vendar 'javnost' v tem primeru ni najširša javnost, saj vztrajajo pri tem, da predstavitev otrditve sodelovanja ohrani nekaj tiste "intimne atmosfere", ki je bila pomemben del njegovega poteka.
Predstava Med dvema ognjema, predvsem tudi zaradi intimne atmosfere, ni bila v nobenem primeru klasični gledališki spektakel, ki te priklene na sedež, odpelje v neki povsem drugi prostor-čas ter ob koncu rahlo nasilno vrže oziroma sooči z realnostjo. Niti ni bila sodobno-scensko-umetniški konceptualni performans, ki te pogosto ravno tako nasilno opominja, da si gledalec-voajer, ki je zavzel preddoločeno subjektno pozicijo, iz katere - pasiven, z nekimi pričakovanji - bolščiš v igralce/performerje. Zgolj bežno, skorajda nezaznavno je skratka izvedla tisti umetniški "potujitveni učinek", ki se je odvijal v domačnem scenografskem ambientu. In če nas je mestoma - predvsem preko taktike samorefleksivnih monoloških pasusov performerjev, ki so na primer svojo zdajšnjo izvedbo primerjali s katero od prejšnjih - vendarle spomnila na specifičnost situacije, v kateri se ravnokar nahajamo, je to storila zelo nežno in nevsiljivo.
Med gledalce pomešani, sploh pa od gledalcev nerazločljivi avtorji-performerji so se kot takšni vzpostavili šele, kadar so nepričakovano spregovorili ali posegli v dogajanje. In med predstavo mestoma sploh ni bilo povsem določljivo, ali so tisti, ki so preko lastne investicije govora, giba, gestikulacije vključeni v "totaliteto predstave", dejansko performerji ali zgolj naključni povabljeni, da se enostavno vključijo v debato in/kot nizanje bolj očitno odigranih dialoških izsekov.
Vendar v primeru gledališča zatiranih nima posebnega pomena formalno, vsebinsko ali na kakršen koli način že natančno analizirati otrditve sodelovalnega raziskovalnega procesa, bolj smiselno velja osvetliti to, kar nastaja med samim procesom. Gledališkemu mediju lastna metoda uprizarjanja oziroma teatralizacije gradiva je v tem primeru namreč zgolj orodje/platforma, ki omogoča drugačne pristope k učenju, raziskovanju, izmenjevanju izkušenj in refleksiji osebnih izkušenj v družbeno-političnem kontekstu. Metoda navsezadnje - kot izpostavijo ZIZ v tekstualizaciji koncepta predstave - predstavlja gledališče za opolnomočenje in gledališče za življenje.
Predstava Med dvema ognjema, predvsem tudi zaradi intimne atmosfere, ni bila v nobenem primeru klasični gledališki spektakel, ki te priklene na sedež, odpelje v neki povsem drugi prostor-čas ter ob koncu rahlo nasilno vrže oziroma sooči z realnostjo. Niti ni bila sodobno-scensko-umetniški konceptualni performans, ki te pogosto ravno tako nasilno opominja, da si gledalec-voajer, ki je zavzel preddoločeno subjektno pozicijo, iz katere - pasiven, z nekimi pričakovanji - bolščiš v igralce/performerje. Zgolj bežno, skorajda nezaznavno je skratka izvedla tisti umetniški "potujitveni učinek", ki se je odvijal v domačnem scenografskem ambientu. In če nas je mestoma - predvsem preko taktike samorefleksivnih monoloških pasusov performerjev, ki so na primer svojo zdajšnjo izvedbo primerjali s katero od prejšnjih - vendarle spomnila na specifičnost situacije, v kateri se ravnokar nahajamo, je to storila zelo nežno in nevsiljivo.
Med gledalce pomešani, sploh pa od gledalcev nerazločljivi avtorji-performerji so se kot takšni vzpostavili šele, kadar so nepričakovano spregovorili ali posegli v dogajanje. In med predstavo mestoma sploh ni bilo povsem določljivo, ali so tisti, ki so preko lastne investicije govora, giba, gestikulacije vključeni v "totaliteto predstave", dejansko performerji ali zgolj naključni povabljeni, da se enostavno vključijo v debato in/kot nizanje bolj očitno odigranih dialoških izsekov.
Vendar v primeru gledališča zatiranih nima posebnega pomena formalno, vsebinsko ali na kakršen koli način že natančno analizirati otrditve sodelovalnega raziskovalnega procesa, bolj smiselno velja osvetliti to, kar nastaja med samim procesom. Gledališkemu mediju lastna metoda uprizarjanja oziroma teatralizacije gradiva je v tem primeru namreč zgolj orodje/platforma, ki omogoča drugačne pristope k učenju, raziskovanju, izmenjevanju izkušenj in refleksiji osebnih izkušenj v družbeno-političnem kontekstu. Metoda navsezadnje - kot izpostavijo ZIZ v tekstualizaciji koncepta predstave - predstavlja gledališče za opolnomočenje in gledališče za življenje.
Kaja Kraner
Ni komentarjev:
Objavite komentar