Ni vse ustvarjeno za človeka

Članek v PDF obliki:
Večer, 19.3.2005 / Marja Guček

Petek, 11. marca
Dan začnem v Mladinskem informacijsko-svetovalnem centru Infopeka, kjer se vidi, da je petek, saj nas samo peščica ob desetih že sedi pri računalniku. Prostovoljec iz Francije, ki naj bi bil prišel k nam že včeraj, je moral let zaradi stavke delavcev na letališču v Franciji prestaviti. Čaka me ogromno opravil. Vidi se, da sem bila odsotna. Čeprav je težko, naprej opravim vse tisto, kar mi najmanj diši. Tako ob dvanajstih že veselo poplesujem po Kristalni dvorani, saj se lahko lotim prijetnejših stvari. Malo za tem me Urška povabi na performans proti nošenju
krzna. Spomnim se na buren razgovor dveh medijsko znanih oseb; ena seveda proti, druga absolutno za krzno. Udeležim se tiskovne konference v središču mesta, kjer mi je najbolj všeč izjava, ki jo prebere ena izmed aktivistk: Ni vse ustvarjeno za človeka. Kolikokrat pozabimo na to!
Bojana popoldne prinese nove nalepke in kartice za širjenje virusa TiPovej! po mariborskih ulicah. Ob nekaterih, recimo: "Kdor ne misli, naj ne je" ali pa "Bolje živeti v svojih idejah, kot umreti od tujih sanj", se obe prijetno nasmejiva. Objem Tini, ki ima opravka s policijo. Ne po svoji krivdi. Skok domov, kjer se pripravim na vikend pri Timorju. Večerja. Ob njej debata o moškem in ženskem razmišljanju. S Timorjem pogovora ne zaključiva, rajši ga elegantno preusmeriva na druge teme. Za prijeten konec dneva obiščeva festival Rdeča zora v dvorani Gustaf. Filmi zanimivi, gledalcev premalo. Zasedeva najboljši sedež - udoben kavč ob zadnji steni.
Sobota, 12. marca
Timor zjutraj v službo, jaz pa pred računalnik, kjer preživim večino dneva. V torek je rok za oddajo razpisa, na katerega bomo prijavili sklop Literarnih čajank, pišem strategijo sodelovanja z mediji za TiPovej!, načrtujem delo prostovoljcev v Infopeki za naslednje šolsko leto, pripravljam sestanke v prihodnjem tednu. TiPovej! je organizacija, ki skuša mlade spodbuditi k uresničevanju lastnih svežih zamisli. Pred časom smo tako v Mariboru našli skupinico mladih, ki danes že uresničuje svojo zamisel o invalidskem vozičku na govorno upravljanje. Izboljšujejo prototip. Pripravili smo tudi mednarodni bobnarski festival, uresničili zamisel o virtualni borzi in še in še.Čez dan mi misli uhajajo h Gorazdu. Ali me bo poklical ali ne. Klic pomeni takojšen odhod v Ljubljano na slikanje za revijo, za katero sem dala kratek intervju. Telefon molči.Dan končam s pisanjem kritičnega članka o didaktičnih prijemih profesorjev na eni izmed fakultet v Mariboru. Za mnenje vprašam Božo in Francija. Pot do objave bo še dolga.
Nedelja, 13. marca
Ob pogledu skozi okno hitro ugotovim, da bom danes zelo težko skoncentrirana za delo, saj toplo sonce kliče na plano. V sredo se konča zbiranje prijav za prvo delavnico TiPovej!, ki bo v Mariboru. Komaj čakam, da jo doživim kot udeleženka, saj smo koncept delavnic zelo spremenili. Letošnje delavnice bodo krajše, ampak kvalitetnejše. Velik poudarek bo na spoznanju vsakega udeleženca delavnice, kaj je bistvo njegove ideje. Želimo si tudi, da bi vsakdo, ki se udeleži delavnice, kasneje obiskal tudi seminar, kjer bi imel možnost prevetriti svojo idejo z mnogimi strokovnjaki, ki mu lahko pomagajo pri njeni uresničitvi. Letos smo veliko več pozornosti posvetili temu, da oskrbimo mladega idealista s potrebnim znanjem in veščinami, ki jih potrebuje za samostojno realizacijo zamisli. Velik izziv, tako da pomislim na Sonjo, vodjo usposabljanja, ki jo čaka še veliko napornega dela.Pošiljam epošto v Beograd; najprej Verici in Boriši, ki ju nisem mogla obiskati, nato pa še Iliru, s katerim upam na dolgoročno sodelovanje. Ves dan iščem podatke o letošnjem festivalu Exit. Prijeten večer preživim s Timorjem in Nejcem ob gledanju komedije v kinu.
Ponedeljek, 14. marca
Večino dneva namenim razpisu Urada za slovenski jezik. Vesna se vrže v vsebino, sama se lotim financ. Rezultat je zato viden že v nekaj urah. Na poti domov razmišljam o času, ki sem ga namenila vsem izobraževanjem ter dosedanjemu delu, zaradi katerega nisem nikoli poznala tipičnega študentskega življenja. Hodiš na predavanja, pridno delaš izpite, vsako sredo in soboto greš ven, poleti delaš za 600 tolarjev (2,5 €) na uro. In tako minejo štiri leta študija; včasih mi je zaradi tega žal. Sploh na primer danes, ko bom spet delala pozno v noč. Po drugi strani pa si ne znam več predstavljati življenja brez adrenalina, ki ti ga daje projektno delo. Mislim, da nikoli ne bom popolnoma srečna pri delu, ki bo vezano na delo v pisarni od do. Rajši delam tri dni dvajset ur na dan, nato pa dva tedna nič.Popoldne mi Andrej prinese brošure, ki smo jih naredili ob zaključku projekta Prijazna ulica. V njem smo izpostavili po mnenju Mariborčank in Mariborčanov osem velikih mestnih problemov (propadanje hiš v centru mesta, rjasta občinska oblast, selitev kreativnih in uspešnih ljudi iz Maribora...) ter predlagane rešitve. Vesela sem, da nam je kot prvi neformalni skupini v Sloveniji uspelo pridobiti finančna sredstva pri Nacionalni agenciji programa Mladina. Naslednji teden sledi premišljeno razdeljevanje brošur vsem tistim, ki so zmožni predlagane rešitve danih problemov upoštevati.Uroš nam sporoči, da išče ekipa TiPovej! nove lokalne ambasadorje. Tokrat iščemo samo pripadnike moškega spola. V ekipi, ki je sestavljena iz enega moškega in devetih žensk, je res nujno dobiti še kakšno moško energijo. Pokličem Miho, ki bi ga stvar mogoče utegnila zanimati.
Torek, 15. marca
Miha mi pošlje krajšo predstavitev rezultatov izvajanja fokusnih skupin. Glavna tema raziskave, ki so jo izvajali v enajstih evropskih državah, je odnos mladih ljudi do različnih medijev. Najbolj naju je presenetila ugotovitev, da večina mladih študentske servise dojema predvsem kot vir koristnih informacij in ne samo kot "prostor", kjer najdeš delo. Zvečer pogledava z mamo dokumentarni film o mariborskih dvoriščih - mama se z veseljem spominja, kako je bilo nekoč lepo.Končam branje knjige Medvedek Pu o vodenju - sigurno najbolj jasno napisana knjiga o umetnosti vodenja. Pred spanjem razmišljam o uporabnosti knjige na naslednjem sestanku vodij skupin v Infopeki.
Sreda, 16. marca
Današnja gverilska akcija sredi mesta zaradi bolezni žal odpade. Popoldne pošiljam epošto, v kateri se z Matejem dogovarjam za okroglo mizo o prostovoljnem delu mladih. Vesela sem, da bomo na Festivalu prostovoljstva mladih v aprilu sodelovali skupaj s Svetovalnim centrom za otroke, mladostnike in starše.Kot spremljevalno promocijsko aktivnost festivala v aprilu bomo prostovoljci Infopeke pomagali izvesti kolesarjenje po Sloveniji. S Primožem iz Slovenske filantropije se dogovoriva, da bo eden izmed startov za kolesarje tudi v Mariboru, v bližini Multikulturnega centra Pekarna - Magdalenske mreže.Po kosilu urejam končno poročilo ekipe TiPovej! o študijskem obisku v Beogradu. Tako se še enkrat spomnim na nedeljsko pohajkovanje po tržnici, kjer smo videli vse; obleke, čevlje, preproge, straniščne školjke, žage, čokolade, torbe, alkoholne pijače, predpasnike..... Vse, kar potrebuješ za opremo stanovanja. Na kombi, ki mu je na avtocesti zmanjkalo bencina in smo ga nato potiskali do prve bencinske črpalke, ki je bila na srečo samo 200 metrov naprej.... Na ljudi, ki so zelo prijazni in odprti in imajo Slovence zelo radi. Zvečer me preseneti Gorazd z epošto, v kateri mi sporoči, da bomo fotografiranje izvedli naslednji teden.
Četrtek, 17. marca
Končni rok za oddajo člankov študentskemu časopisu Spekter. Večina mi je prispevke poslala že v ponedeljek ali torek, tako da naredim samo še paket in pritisnem "send".S Polonco narediva okvirni načrt dela za sobotni sestanek vseh, ki delamo pri projektu Uporabi me! V soboto nas čaka približno osem do devet ur dela, saj bomo morali prebrati vse zbrane informacije in izbrati tiste, ki se nam zdijo najbolj uporabne za nekoga, ki pride prvič v Maribor.Vzamem si čas za sproščen klepet z Jeanom Mariejem, ki je pred dnevi prišel v Slovenijo preko Evropske prostovoljne službe. Zanima me vse; zakaj si je izbral ravno Slovenijo, kako se razlikujeta Slovenija in Francija, kakšno se mu zdi stanovanje, vreme... Uživam v njegovi zapeljivi angleščini s francoskim pridihom.Popoldne petkovo prestavljeno kosilo z Dolores. Pogovor z nosečnico se seveda vrti okoli previjanja, fleksibilnosti osebja v porodnišnicah, kahlice.