Dvajset tisoč je študentov, ki so vpisani na Univerzo v Mariboru. Od teh jih vsaj 5000 tukaj biva, okoli 500 letno pa jih s študentsko izmenjavo pride še iz tujine. Deset od desetih, ki jih ustavimo v središču mesta, brez oklevanja odgovori, da jih mesto ne pritegne, kaj šele obdrži njihovo pozornost. So le na mimobežnici med domom in fakulteto - posedanja na soncu ob kavicah ali pivu so redka, kosila samo v restavracijah na bone, če ni treba doplačati, obiski koncertov, kino, gledaliških, kaj šele lutkovnih predstav za odrasle eksotična izjema. Poljudnoznanstvena predavanja, da jih sicer zanimajo, a zanje najpogosteje izvedo, ko so že mimo ... Je krivo mesto? So apatični študentje? Se na ulicah sploh čuti utrip univerze ali o univerzi v mestu govorijo le pozlačeni pokrovi? Mnenja so deljena.
Kje so vsi ljudje?
Trije osamelci sedijo pred Gledališko kavarno. Ko začnemo pogovor, se smejijo: "Z zaprtjem Happy peka je vse prazno. Glavni trg je postal totalno brezzvezen, živi samo še Grajski. Kje so vsi ljudje?" se sprašuje Anja Mauko, študentka mariborske Fakultete za strojništvo. Da ni raznorodnega koncertnega prostora, kot ga ima denimo Ljubljana v Kinu Šiška, kjer bi lahko prisluhnili kvalitetnemu rocku, reggaeju, tudi indie rocku, skoraj vsi vprašani potarnajo najprej. Pekarna jim ni všeč, ker "je zanikrna, pajzl, kjer moraš vsakič pogledati, kam stopiš, kaj šele, da bi si upal na stranišče, na Štuku pa Kingstoni," so kritični. "Le Poštna ulica je živa, vabi, toda ko bo stisnil mraz, nas tudi tja ne bo vleklo. Pa saj nočemo ne vem kaj," pogled študentov na mesto odpira Žiga Časar, ki prav tako obiskuje strojno fakulteto, "že kvalitetnega kitarista v zanimivem lokalu bi bili veseli. Samo da se nekaj dogaja, da privabi ..." Študentski abonmaji v gledališču jih zanimajo, zatrjujejo, čeprav je res, "da se na glas s tem ne hvališ, saj te kolegi v večini začudeno gledajo". Odpor do gledališča pripišejo srednješolskim izkušnjam, "kjer so nas ob kulturnih dnevih mučili z duhamornimi proslavami, amaterskimi monologi in zelo dolgočasnimi predstavami", zatrjujejo, in nekje vmes je zamrlo zanimanje.
Delo je sužnjelastniško
Študentom se vse bolj pozna tudi finančna stiska. Ni redko, povedo, da se odpovedo udeležbi na dogodkih samo zato, ker nimajo denarja. Šest od desetih jih je z ZUJF-om izgubilo štipendijo, kar pomeni vsaj 100, 150 evrov manj na mesec, časa, da bi delali, pa je malo. "Še najtežje je," pove Mariborčan Gregor Veniger iz Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo, "da so študijske obveznosti razdrobljene čez ves dan in vsaj zagotovo te okupirajo dopoldan, ko je ponudba največja".
Kljub gospodarstvu na tleh se študentsko delo še vedno dobi, saj je sorazmerno s ponudbo padlo tudi povpraševanje. Število študentov, ki v Mariboru bivajo, se je zaradi zelo ugodnih subvencioniranih prevoznih stroškov skorajda prepolovilo, vse bolj pa se širi še študij na daljavo. "Kdor želi delati, še vedno lahko. Drži pa, da se je spremenila struktura dela," pove Marjan Krajnc, direktor Študentskega servisa. Dela ne izbirajo, povedo naši sogovorniki. "Ampak moram povedati, da je odnos naših delodajalcev do študentov res že blizu sužnjelastniškemu, za vodo in kruh. Zdaj raje čez vikend pomagam v gostilni v Avstriji," pove Maja. Ker je lastnik prijazen, človeški, ni pikolovskosti in delaš z veseljem, nadaljuje. Tudi v prihodnje, ko bo iskala zaposlitev, se v Mariboru ne vidi. Da razvoja in priložnosti za mlade ni, "ker se v mestu predvsem sanja o milijonih in ne o delu, s katerim bi do njih prišli. Zato se od tukaj odhaja. Kdor je priden, gre v Avstrijo, kdor pameten, naprej. Ostali bodo le tisti, ki izbire nimajo," razmišlja tudi Krajnc.
Da je pasivnost v Sloveniji že daleč nekje zamenjala proaktivnost pri vseh generacijah, ne le pri študentih, razmišlja še Lidija Divjak Mirnik, direktorica Študentskih domov Maribor. Zato je v bistvu sploh ne preseneča, da študentje "postanejo aktivni le takrat, ko se jim kratijo njihove 'pravice'. Vsaj v kampusu opažamo, da se družijo v manjših, zaprtih skupinah znotraj študentskih društev, najbolj so opazne zabave ob torkih in sredah, potem tudi to dogajanje zamre." Kot dobri gospodarji so se že tako prilagodili, tako Divjak-Mirnikova, da jim ponujajo sobe za zabave, kjer se lahko družijo in ne motijo drugih. "Seveda tudi drugačne vrste zabave ne manjka, ki včasih preraste okvirje dovoljenega," nezadovoljno razkrije direktorica. Okupirani so tudi njihovi fitnes centri in UŠC Leona Štuklja. Ker bi od študentov pričakovali tudi širšo razgledanost, so se nedavno aktivno povezali še s slovenskim narodnim gledališčem in lutkovnim gledališčem. Kako uspešni so bili, podatkov še nimajo, iz gledališča pa nam zadovoljni potrdijo, da je vpis od lani narastel kar za sto odstotkov, medtem ko jih lutke še niso pritegnile. Z dobrim obiskom obštudijskih dejavnosti, od glasbenih, dramskih skupin, zborov ..., se pohvalijo tudi nekatere fakultete.
Ideal človeka ni več
povezan z izobraženostjo
Na neudejstvovanje študentov v družbenoangažiranih dogodkih ali pri kakovostnih kulturnih dogodkih, ki jih Maribor vendarle ponuja (če naštejem samo nekatere: Kino Udarnik, Živa dvorišča, glasbeni, gledališki, likovni in drugi dogodki, Iniciativa Mestni zbor, Center avtonomne in alternativne produkcije ...), pa je, po mnenju Urške Breznik, v.d. direktorice Pekarne-magdalenske mreže, treba pogledati z več vidikov. Izpostavi predvsem dva: pomanjkanje kakovostnega humanističnega zaledja v mestu in šolstvo na prostem trgu oziroma nekakovostni izobraževalni sistem, "ki spodbuja razmišljanje mladih, da ideal človeka ni več povezan z izobraženostjo, ustvarjalnostjo in samostojnim mišljenjem, široko humanistično razgledanostjo, ampak jim v glavo vceplja, da je vednost pomembna samo, če je koristna in uporabna za njihovo prostituiranje na 'trgu dela'. V družbenem okolju, kjer so mladi priča dekulturaciji in dezintelektualizaciji, ni čudno, da sposobnost mišljenja in preizpraševanja kontekstov nimata več smisla."
Mladi, ki se vendarle udeležujejo predavanj in delavnic s področja kritične pismenosti, pogosto izpostavljajo, kako redko imajo priložnost prisluhniti družbenokritičnim idejam in njihovemu zgodovinskemu razvoju, kritični so tudi do svojih sovrstnikov, za katere menijo, da se veliko premalo družbeno angažirajo, ne prebirajo kakovostne literature ali obiskujejo kulturnih ali izobraževalnih dogodkov. Breznikova vidi problem zlasti v tem, "da tovrstna izobraževanja z new age gibanjem in z različnimi praksami, ki smo jih na Zahodu priredili razumevanju osebnega napredka, depolitizirajo sistemske probleme, promovirajo potrošništvo in fleksibilnost mladega človeka na trgu dela. Hkrati ponujajo nov individualistični okvir, zaradi katerega se ta ukvarja predvsem sam s sabo. Politične posledice skrajnega individualizma pa so: nezmožnost razmišljanja o sistemskih problemih, ker verjamemo, da je za vse odgovoren posameznik, kar predstavlja tudi velik odmik od solidarnostnega in skupnostnega delovanja."
Urška Kereži
Ni komentarjev:
Objavite komentar