Obnova Pekarne - mariborski Teš 6?, Večer, 28. januar 2014

Prenova Hladilnice naj bi namesto 1,32 milijona evrov stala 1,81 milijona, Lubadar se je podražil z 1,68 milijona na 2,9 milijona evrov, zato so mestni svetniki zahtevali nov izračun

Sašo Bizjak

Župan je poudaril, da predlogi uporabnikov Pekarne niso vplivali na oceno vrednosti obnove.

Za skupno kar 1,7 milijona evrov je po novih izračunih dražja obnova Kulturnega centra Pekarna oziroma tamkajšnjih stavb Hladilnice in Lubadarja. Mestni svetniki na včerajšnji seji ob teh podatkih niso skrivali ogorčenja. "Sprašujem se, ali je to mariborski Teš 6. In ali temu ni botrovalo prerekanje uporabnikov te ustanove?" je menil svetnik Desusa Vilibald Premzl. S svojim stališčem se je pridružil odboru mestnega sveta za finance, ki je prav tako predlagal zavrnitev gradiva. Predlagal pa še obrazložitev razlogov za povišanje, zahteval natančen in realen stroškovnik projekta ter od mestne uprave še pripravo prioritetne liste projektov, ki jih namerava prijaviti na razpise, z odgovori, koliko denarja bo šlo za pripravo na te razpise.

Katera cena je prava?

Spomnimo, da je Mestna občina Maribor že dobila potrjeno sofinanciranje obnove objektov, nato pa zaprosila za podaljšanje roka izvedbe oziroma prenosa neizkoriščenih sredstev v letošnje leto. Ker ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo tega ni odobrilo, so novembra od pogodbe za sofinanciranje odstopili, ministrstvo pa jih je napotilo na pripravo vlog za prijavo na nov javni poziv. Po novelaciji projekta, ki so jo pripravili v občinski projektni pisarni skupaj z občinskim podjetjem ZIM, pa bi obnova Hladilnice sedaj namesto 1,32 milijona evrov stala 1,81 milijona, še bolj se je "podražil" Lubadar, in sicer z 1,68 milijona na 2,9 milijona evrov. Sedaj je sicer predviden tudi precej višji delež sofinancerskega denarja (68 odstotkov), občinski delež pa toliko nižji. Direktor mestne uprave Marko Žula je poudaril, da je do razkoraka prišlo, ker je bila prvotna ocena nerealna. Bolj neposreden in konkreten je bil župan Andrej Fištravec. Po njegovih besedah so v občinski projektni pisarni zatrdili, da so pod prejšnjim mestnim vodstvom imeli takšna navodila, da projekt ne sme preseči določene vrednosti. "In potem so se skušali znajti. Zato tudi razumem, zakaj je cena sedaj takšna, in zato sem gradivo tudi uvrstil na dnevni red, sicer ga ne bi," je rekel.

Potem ko so svetniki drug za drugim izražali pomisleke, je svetnik NSi Zdravko Luketič predlagal prekinitev te točke in pripravo novega gradiva do prihodnje seje. Da je treba torej dobiti "nevtralno", objektivno ceno, so se strinjali tako svetniki kakor župan.

Ne davku na deževnico

Sicer pa je mestna uprava predvidela precej drugačen dnevni red včerajšnje seje. Potem ko je župan Fištravec z dnevnega reda seje mestnega sveta, kakor je napovedal že pred dnevi, sam umaknil odločanje o ukinitvi dveh delovnih mest v svojem kabinetu, so potek seje dodobra premešali tudi mestni svetniki. Niso soglašali s predlaganim dnevnim redom, zato so tudi sami črtali precej točk. Ostali so bolj ali manj imenovanja v svete javnih zavodov in uskladitve odlokov z državnimi uredbami in zakoni. Medtem ko so vse vsebinsko pomembne točke, ki jih je predlagala uprava, umaknili.

Niso se namreč strinjali, da bi že včeraj odločali o smernicah korporativnega upravljanja družb v večinski lasti Mestne občine Maribor, pa tudi ne o celoviti revitalizaciji mestnega jedra, projektu Stičišče inoviranja MOM (SIMOM), češ da so gradiva med drugim slabo pripravljena, ter o letnem poročilu Energetike. Ob tem so z dnevnega reda seje umaknili tudi odločanje o načinu opravljanja lokalne gospodarske službe odvajanja in čiščenja komunalne in padavinske vode, menda zato, ker naj bi ta uvajal tako imenovani davek na dež, kot se je oprijelo ime državne uredbe o odvajanju in čiščenju komunalne in padavinske odpadne vode, po kateri bi morala občina od 31. marca naprej zaračunavati odvajanje deževnice v javni kanalizacijski sistem. Občina je sicer dolžna odlok uskladiti z novo zakonodajo in uredbo, časa za to ji je preostalo le še dva meseca. So pa svetniki šli še nekoliko dlje. Stojan Auer (LPR) je namreč predlagal, da občina dejavnost odvajanja in čiščenja komunalnih voda, skupaj z osemdesetimi zaposlenimi, prenese z Nigrada na Mariborski vodovod. "Ta pošilja mesečno 46 tisoč položnic, letno bi to pomenilo pošiljanje 600 tisoč položnic manj, kar bi predstavljalo resen prihranek," je pobudo pojasnil Auer. Direktor vodovoda Danilo Burnač je ob tem pojasnil, da povsod v Sloveniji za odvajanje odpadnih in padavinskih voda skrbijo vodovodi, le Maribor je na tem področju unikum. Fištravec je pojasnil, da se skupina, odgovorna za racionalizacijo delovanja občinskih podjetij, s tem vprašanjem že ukvarja.

Redarji več v Mariboru

So pa svetniki potrdili odlok o načinu opravljanja lokalne gospodarske javne službe oskrbe s pitno vodo, s katerim se z 31. marcem račun razdeli na dva dela, vodarino in po novem tudi omrežnino. Slednja bo namenjena tudi za vzdrževanje priključka, tako da ob okvari novega ne bo več plačal uporabnik, ampak občina. Kar 90 ur več na mesec bodo po novem na mariborskih ulicah prisotni redarji. Občine Duplek, Ruše in Selnica ob Dravi so namreč zmanjšale deleže v skupnem organu, zaradi česar bodo redarji v teh občinah manj prisotni, zato pa toliko več v Mariboru.

BRANKA BEZJAK, IGOR SELAN

Svetniki: 1130 evrov na kvadratni meter je preveč, Večer, 27. januar 2014

Mestna občina Maribor se želi znova potegovati za evropska sredstva za nadaljevanje obnove Kulturne cone Pekarna.

Igor Napast

Po prenovi nekdanje upravne zgradbe, se je proces prenove Pekarne leta 2011 ustavil. Mariborska občina je sicer pred leti dobila evropska sredstva v višini več kot 1,8 milijona evrov za prenovo objektov Lubadar in Hladilnica, a je zaradi neupoštevanja rokov ostala brez tega denarja. Občina bi morala do konca lanskega leta začeti z obnovo, a tega ni storila, ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo pa ji ni odobrilo prenosa neizkoriščenih evropskih sredstev v leti 2014 in 2015.

Zdaj se želi mariborska občina s tem projektom prijaviti na nov razpis, na katerem bo država razdelila zadnje neporabljene milijone evrov iz iztekajoče se finančne perspektive EU. Za prijavo na razpis je med drugim potrebna novelacija investicijskega programa, ki je mestni svet na današnji seji ni potrdil. Investicija v obnovo obeh stavb je namreč narasla na 4,8 milijona evrov, kar je 1,7 milijona evrov več, kot so navajale prvotne ocene vrednosti obnove. Vrednost obnove Hladilnice se je iz 1,3 milijona evrov povečala na 1,8 milijona evrov, vrednosti obnove Lubadarja pa iz 1,7 milijona na 2,9 milijona evrov. Večji del bi pokrili z evropskimi sredstvi, del pa bi naj bila zaključena poleti 2015.

Investicija se je po pojasnilu predstavnice občinske projektne pisarne podražila zaradi sprememb na trgu in davka na dodano vrednost. Direktor mestne uprave Marko Žula je dejal, da so nove cene posledica "prej nerealnih" ocen projekta, župan Andrej Fištravec pa pravi, da tega ne razume kot "enormni dvig cene ampak kot realno oceno stroškov."

Mestni svetniki z razlago niso bili zadovoljni, med drugim se je mestni svetnik DeSUS Vilibald Premzl vprašal, ali ni Pekarna mariborski Teš 6, Lidija Divjak Mirnik iz Liste za pravičnost in razvoj (LPR) pa je menila, da je obnova Pekarne nujna, a ne za vsako ceno. Poleg tega so številni svetniki menili, da je nova cena v višini 1130 evrov na kvadratni meter površine previsoka, zato so zahtevali nov izračun predvidenih stroškov investicije. Razpravo o tem so prekinili, nadaljevali pa jo bodo na naslednji seji, ko bodo dobili dodatno gradivo.

Spletno uredništvo, sta

To ni vera, to je posel, Večer, 23. januar 2014

Z županom Maribora Andrejem Fištravcem o kulturnih programih, kulturnih investicijah in kulturi poslovanja

Marko Vanovšek

"SDK ni občinska lastnina in ni grajen za potrebe kulturnih dejavnosti, ampak za finančne."

Je kultura razvojna kategorija Mestne občine Maribor? Je zapisana prioritetno v razvojnih občinskih programih? Ljubljana je to naredila. 

"Razvojni občinski programi so splošna formulacija. V času mojega mandata še nismo imeli take strategije. Sprejemali smo posamezne dokumente, za mestnega pa ni bilo časa. Vrženi smo v razburkano reko, plujemo in rešujemo zadeve. Izhajamo pa lahko iz EPK oziroma iz dokumenta, s katerim je Maribor sploh dobil kandidaturo. Žal EPK 2012 ni bil tako narejen, toda zgodba o multiplikativnih učinkih kulture ostaja. A najprej bo treba preseči partikularizme, da bo to sploh mogoče, in to na vseh področjih."
Ste lahko konkretni?
"V Mariboru je vsak zaprt v svoje lastne institucije in skuša uresničiti svoj parcialni interes, ko pa ga, gre domov in uživa svoje življenje."
Mariborska kultura bo torej medtem obsojena na medsebojni kanibalizem?
"To ni mariborska posebnost, to je strukturna značilnost slovenske družbe. Sem proti refevdalizaciji slovenske družbe in želim, da Slovenija naredi prelom s tem. S samokritiko in z notranjo katarzo. Veliki narodi za to uporabljajo zgodovinske okoliščine, ki so povezane ali z ekonomskimi zlomi ali z velikimi neuspelimi vojnimi pohodi. Slovenija v vojnem pohodu ni sodelovala, zaradi globalne krize, v kateri se je znašla, pa je čas za razmislek. To, kar imenujemo ekonomska kriza, je predvsem kulturna kriza. Svet je do zdaj živel, kot je, in ni upošteval globalnih razmer, torej narave, drugih narodov in kulture. Maribor še vedno bije bitko obglavljenih cesarjev."
Potemtakem kultura v Mariboru ni prioriteta. Po EPK bi pričakovali več denarja za kulturo v proračunu 2014, tudi to, da bi temu področju namenili več, čeprav na račun drugih. A kulturni proračun ostaja na ravni zadnjih let.
"Tudi ta pristop je lahko parcialen. V takih razmerah, kot je Maribor zdaj, je sploh čudež, da skupaj spravimo toliko denarja. Z zornega kota proračuna pa so prioriteta investicije."
Ampak za mariborsko knjižnico je predvidenih 200 tisoč evrov, za umetnostno galerijo pa niti evro.
"Vsak projekt ima svojo logiko, do tega bova še prišla. Maribor veliko daje v kulturo, imamo močen budžet za kulturo, takšnega, kot so celotni budžeti srednje velikih občin v Sloveniji. Maribor je po institucijah ne le regijsko, ampak nacionalno središče, za to funkcijo dobivamo ekvivalentno veliko denarja. A problem Maribora vidim v problemu vodenja Slovenije. Slovenija je centraliziran sistem, saj imamo zakon o glavnem mestu, nimamo pa zakona o mestnih občinah, kaj šele zakona o regionalnih središčih. Z naslova zakona o glavnem mestu dobi Ljubljana dodatnih 19 milijonov evrov. Veste, kaj bi to pomenilo za Maribor ali pa vsaj polovica od tega? Ne bi imeli neurejenih ulic, neizgrajenih komunalnega omrežja in regionalnih institucij. Slovenija sistemsko ne skrbi sama zase in vsak se sam prebija, kakor se prebija."
Nizka poslovna kultura
Kaj konkretno pa ste doslej naredili?
"Konkretni dosežek je, da so štiri centralne investicije del nacionalnega kulturnega programa. Obstaja papirna podlaga, da se lahko investira v Maribor z nemariborskimi sredstvi. Realizacija gradu, Pekarne, knjižnice in galerije se bo zgodila z okrog 25-odstotnim deležem občine, preostalo bo denar od drugod."
Zakaj občina ne črpa več evropskih sredstev? Ker sama ni sposobna zagotoviti lastnega deleža?
"Ne, čeprav je tudi to problem. Če želite zgraditi Maks, se to ne naredi na par sestankih politikov, za to so potrebna štiri leta projektiranja, prostorske umestitve, štiri leta pa se nato še gradi. Še v začetku 2011. so mislili, da bodo zgradili Maks. Prosim vas lepo. To je nizka poslovna kultura, nasploh v Sloveniji. Vse bi se moralo delati sistematično."
Verjamete v mednarodno univerzo, ki bo zrasla iz Maksa?
"To ni vera, to je posel. Mi imamo investitorja, ki je kupil parcelo, ima program, ki ga bo v kratkem predstavil. Njegov arhitekt je že bil v Mariboru. Gre za poslovni interes in vsi smo lahko srečni zaradi tega. Maribor ima veliko prednosti, ki jih Mariborčani ne vidijo. Investitor ga vidi kot malo Švico ali malo Avstrijo in to je investicija, ki se ni zgodila kar tako, ampak skozi dolgo opazovanje mesta."
Največji očitek vam je lokalni kulturni program oziroma njegov manko. Obljubili ste ga že pred meseci, pred kratkim pa so vas domala vsi mariborski nevladniki pozvali, da imajo javno izrečene zaveze najvišjih predstavnikov oblasti težo. Ste jim že odgovorili?
"Očitki niso čisto časovno korektni. Konec decembra je bil sprejet zakon, ki nas obvezuje k temu, in nič ni zamujeno. Nočem skregati kulturnikov med seboj, ampak sporočam jim, da bo program veljal za vse, ne le za ene. Pripravljamo delovno skupino, ki ga bo spisala."
Kdo vse bo v njej?
"O imenih še ne bi govoril. Skupina bo dovolj uravnovešena in ne bo anemična, člani so konceptualno dovolj narazen, da bodo sodelovali."
Zakaj vas je Boris Vezjak kot potencialni avtor kulturnega programa zavrnil?
"To pa njega vprašajte."
Vam ni nič rekel?
"O tem ne bi špekuliral."
"Velika štala"
Nujen je institucionalni okvir, ki bo omogočal črpanje evropskega denarja in naredil red na kulturnem področju, postavil prioritete, stalne programe z močno podporo. Zato se zdi ustanavljanje novih javnih zavodov zaščita pred razpisnimi prepihi in ne posledica sistematičnega razmisleka. Ne gre za to, da občina ne sme podpreti Carmine Slovenice, mora jo, in to zelo dobro, ampak nov javni zavod brez kulturnega programa se zdi popoln nesmisel.
"To ni javni zavod zgolj za Carmino Slovenico. To je načrt, ki v občini obstaja več časa. Obnova Minoritov je odprla vprašanje, kaj vse bo tam; je idealen prostor za produkcijo za glasbeni del gledališča. Carmina Slovenica je najbolj razvit organizem in bo v veliki meri uporabljala usluge tega zavoda."
Ampak enega pravkar likvidiramo.
"Tega ne morete enačiti, gre za vsebino."
Gre pa tudi za nove zaposlitve.
"Tudi tega ne gre enačiti. Zavod 2012 je imel poslanstvo speljati EPK. Opozarjal sem, da je to kratkoročna in kratkovidna rešitev. Politika se je odločila za to, ker je hotela imeti roko nad celo zgodbo. Zavod bi lahko potrebo po sebi sproduciral s tem, da bi se ukvarjal s trajnostnimi učinki. To se ni zgodilo, ker je bila v celotni organizacijski zgodbi 'velika štala'. Niso imeli časa, moči, energije, volje, ko pa so začeli razmišljati o tem, je bilo to imaginarno. Pridobili niso nobenih evropskih sredstev, postali pa naj bi center za njihovo pridobivanje. To ne pije vode, z ničimer ne moreš utemeljiti tega poslanstva. V neformalni diskusiji je to bila hitra, slabo elabolirana ideja. Tega zavoda ne moremo primerjati z nastajajočim zavodom, ki bo vsebinsko poskrbel za nov minoritski kompleks."
V. d. vodje kadrovsko podhranjenega urada za kulturo je še zmeraj v. d., medtem pa menjavate že tri vodje uradov, ki so imeli redni mandat. Zakaj?
"Prvič zato, ker je gospod Sajko požrtvovalen delavec na področju kulture in mladine, po drugi strani pa zato, ker želimo reorganizirati mestno upravo in združiti vse družbene dejavnosti z le eno, skupno vodjo. Zaposlovati vodstvenega delavca, če vnaprej vemo, da ga ne bomo več potrebovali, je neracionalno. Nov mandat v uradu za šport smo razpisali, ker se dogajajo velike anomalije in ne moremo več čakati, enako je pri gospodarstvu in komunali. Strinjam pa se, da je urad podhranjen, a to je stara zgodba načina vodenja, premalo so skrbeli za kadrovsko okrepitev."
SDK - simptom nezavednega
Umetnostna galerija je pred časom prodrla z idejo o novem prostoru, to je stavba bivše SDK na Trgu Leona Štuklja. So stare zgodbe, od Lenta do Maksa, kamor so v zadnjih letih uvrščali galerijo, že zaključene?
"Najprej bom začel z anekdoto. Šel sem k direktorici galerije, z zavestjo, da so scenariji trije, torej UGM na Strossmayerjevi, Lent in Maks. Pa je rekla, da so štirje, oko je že vrgla na SDK, v rezervi pa je imela, kot mi je takrat povedala, še tri druge lokacije. Rekel sem, da tega več ne bomo sprejemali. V celi zgodbi smo lastnik, v imenu občine to dela projektna pisarna. Obstoječi projekt nas je do zdaj stal okrog dva milijona evrov, to sta dva manjša vrtca. Delovna skupina je ugotovila, da so vsi projekti ad acta, zato se na novo projektira na sedanji lokaciji. V prihodnjih dneh bomo dobili analizo možnosti glede na želje in vsebinske možnosti galerije in od tega je odvisno, kako bo pot šla naprej. Moram pa povedati, da ne pride v poštev tako z vidika nacionalne kulturne politike kot naše lokalne, da bi pod firmo obnove UGM ali novogradnje UGM spreminjali temeljno poslanstvo UGM. Tega si ne moremo privoščiti in to bodo morali kolegi v UGM razumeti. Ne ustavljamo razvoja, ampak povedati moramo, kaj je primarno in kaj sekundarno in kaj bomo v okviru teh možnosti reševali. Nova UGM je najbolj na začetku, to pa pomeni, da v dveh, treh letih pridemo do gradbenega dovoljenja in da je Maribor v drugi polovici finančne perspektive in črpanja evropskih sredstev 2014-2020 pripravljen na investicijo."
Prostore SDK-ja si je nekoč želelo tudi vodstvo Mariborske knjižnice.
"Knjižnica zdaj pridobiva gradbeno dovoljenje za drugo gradbeno fazo, vmes, ko se je zapletlo, pa je hotela SDK."
Zakaj si vsi želijo v SDK?
"Imam odgovor. Je bolj psihoanalitski. SDK je simptom nezavednega. To je bila stavba, ki je zagotavljala točnost, preglednost in pravočasnost finančnih tokov. Ko je bil ukinjena, so te funkcije postale tržne, trg pa to regulira anarhično. Tja hočejo, ker si želijo urejen strukturiran družbeni prostor. Nisem gradbenik, a problem pri SDK je, da ni občinska lastnina in da ni grajen za potrebe kulturnih dejavnosti, ampak za finančne. Če rečem na pamet, ta prostor je ravno tako primeren kot neprimeren, tako kot je prostor sedanje UGM neprimeren ali primeren. Če bo možnost v sedanjem prostoru UGM, se o ničemer drugem ne bomo pogovarjali."

Petra Zemljič

Veganska večerjica v Infopeki, Večer, 16. januar 2014

Za živali! v sodelovanju s Pekarno Magdalenske mreže danes ob 19. uri prireja vegansko večerjico. O filozofskem kontekstu animalistične etike v poeziji Jureta Detele in Miklavža Komelja bo predavala Branislava Vičar. Dogodek bo v prostorih Mladinskega informacijsko-svetovalnega centra Infopeka (Ob železnici 8 v Mariboru). ( jmc)

Fluorescentni klopi in kulturne puščave, Večer, 11. januar 2014

S Paulom Destieujem in Guillaumom Stagnarom, umetnikoma iz Marseilla, ki za deset dni spreminjata podobo Trga Leona Štuklja


Andrej Petelinšek
Francoska umetnika Guillaume Stagnaro in Paul Destieu pred zgradbo SDK, ki ima med 10. in 20. januarjem povsem spremenjeno fasado, ampak samo v mraku
Fluorescentni Umwelt se imenuje svetlobna intervencija francoskega umetnika Guillauma Stagnara, ki je celotno fasado bivšega SDK spremenil v živ svetlobni ambient. Fluorescentne svetilke v praznih pisarniških prostorih pričnejo v večernih urah utripati po nadziranih algoritmih. Opremljene z natančnim urnim mehanizmom in programom za sinhronizacijo so zmožne avtonomnega vedenja, hkrati pa jih umetnik strogo nadzoruje. Fluorescentni Umwelt je (začasna) invazija električnega sistema zgradbe bivšega SDK. Kafkovsko navdahnjena intervencija Stagnara spreminja brezimno arhitekturo v živo tvorbo in poskrbi za njeno nočno metamorfozo.

Fluorescentne cevi so se uradno prižgale sinoči na vseh oknih nekdanjega SDK. "Malce heretično delujejo," pravi Stagnaro. Celotna zgradba je bila vržena iz tira. "Sistem, ki krmili vse to, je zapleten, na vsaki neonki je majhna škatla, ki je programirano elektronsko vezje, čisto mali računalnik, ki sem ga sam sprogramiral in ga zasnoval, da bi deloval na katerem koli električnem sistemu. Tukaj so neonke, lahko pa bi bil tudi programiran za ugašanje in prižiganje hladilnika ... Je orodje za umetniško pisavo, ki pomaga intervenciji v prostor, da ga spremeni. Majhne škatle pa delujejo kot mali električni paraziti, ki zajedajo zgradbo. To je kolonija malih organizmov, ki se hranijo z elektriko in igrajo s svetlobo, ko zaide sonce."
Poznate nekdanjo namembnost te zgradbe, je bilo prvo vprašanje Stagnaru, ko smo se dobili pred njo v času priprav intervencije. "Poznam, nekdanja služba za davke, knjigovodstvo. Ampak danes je le eno nadstropje naseljeno, vse drugo je že leta strašljivo prazno. Tudi načrte o novi galeriji, ki bi bila tu, poznam, in zdijo se mi odlični. S strateškega in kulturnega vidika se mi zdi to dobra rešitev, lokacija je centralna, kar privablja mimoidoče, pravi Paul Destieu, predstavnik asociacije Otto-prod in kurator razstave ob Simoni Vidmar iz Umetnostne galerije Maribor. "Je pa trg žalosten s samimi bankami, stavba SDK je čudovita v notranjosti in kot arhitektura, nekako brutalno socrealistična, a te betonske zgradbe iz socialističnih časov morate ohraniti, prenoviti, ker gre za zelo lepo arhitekturo. In kolikor slišim, sploh niso zaščitene," nadaljuje Paul, ki Maribor redno obiskuje že sedem let.

Most med tehniko in umetnostjo
"Spremeniti hočem ta kraj in videti, kako se obnaša publika. Projekt Umwelt nikakor ni hermetičen, saj ima močno sporočilo nagovarjanja publike na javnem kraju. Seveda pa ni klasična kulturna praksa, temveč eksperimentalna," pravi Stagnaro, ki je končal študij lepih umetnosti na univerzi v Aix-en-Provenceu. Otto-prod je močno povezan z njo. Po diplomi je bil dve leti rezidenčni umetnik v Nemčiji, v ZKM - Zentrum fur Kunst und Medientechnologie v Karlsruheju, v meki elektronske umetnosti. Sodeloval je z mnogimi umetniki, zdaj je profesor na univerzi v Aixu. Ukvarja se s praktičnimi, teoretičnimi in špekulativnimi raziskovanji kibernetike ter ustvarja digitalna umetniška dela in instalacije. Vrsto let sodeluje tudi s številnimi umetniki, za katere dizajnira in producira računalniške, robotske in elektronske sisteme.
"Guillaume je resnično 'junak' te umetnosti pri nas, saj sam izdeluje vse elektronske platforme za svoja dela pa tudi za druge umetnike. Predstavlja most med tehniko in konceptualno umetnostjo," pove Paul, "mnogi umetniki morajo za elektronsko podporo svojih projektov najemati inženirje. Težko je umetniku komunicirati s tehnikom, inženirjem."
"Imam srečo, da imam tehnične kompetence, saj sem ekonomsko neodvisen in lahko razvijam svoje delo. S financami, ki jih prejmem za tehnološko podporo, ki jo ponujam kolegom, financiram svoje lastne projekte," je dejal Guillaume, ki ga zanima politični, socialni, filozofski kontekst tehnološkega sveta danes. Ne zanima ga tehnika zaradi tehnike.
Koncept projekta Fluorescent Umwelt izhaja iz temeljnega dela etologije Pohod v svet živali in ljudi (1934) Jacoba Jochanna von Uexkūlla. 1864. leta rojeni baltsko-nemški biolog, ki se je ukvarjal z živalsko psihologijo in kibernetiko življenja, je v svojem delu razvil idejo o Umweltu, o tem, da ima vsako živo bitje svoj lastni univerzum, ki mu podeljuje smisel. Vsako živo bitje ima drugačno percepcijo sveta in živi v svojem svetu. Programirani objekti, ki so v naši družbi vseprisotni, s svojo sposobnostjo zaznavanja sveta in odzivanja nanj ustvarjajo nove pomene realnosti, podobno kot je nekoč etologija omogočala nove razumevanje živega sveta okoli nas. "Vsi tehnični pripomočki danes živijo kot inteligentni mali organizmi, kot insekti. Klop (francosko tique) se je imenovala tudi moja razstava lani poleti v mariborski galeriji Hladilnica - KC Pekarna, z Lucienom Gaudionom sva predstavila razstavni dvojec Wave Ways. "Klopa sem predstavil kot telo elektronskih naprav, ki lahko vklapljajo in izklapljajo elemente električnega sistema. To je bil prvi zametek Fluorescentnega Umwelta. 21 fluorescentnih luči je bilo kot zdaj na fasadi SDK priklopljenih na obstoječi električni sistem galerije Hladilnica. Klop je sposoben čakati osemnajst let na plen, slep je, le tri čute ima, ko začuti feromone v živali, se spusti nanjo. In se hrani z njeno krvjo. Ima izjemno omejeno percepcijo sveta, ki pa zadošča za življenje, reprodukcijo in dolgoživost. Moja intervencija je podobna klopu. Deset dni bodo moji 'klopi' parazitirali SDK," pravi Guillaume. Intervencija bo delala samo ponoči, vezana je na mrak. Tudi javno razsvetljavo na trgu smo za deset dni ugasnili."
Otto-prod prestopa meje
Paul Destieu kot sodelavec fundacije Otto-prod, ki je v Mariboru v Pekarni navzoča od leta 2006, je povedal, da so doslej sodelovali že s Kiblo, Umetnostno galerijo Maribor, Pekarno. ''Vedno najdemo neke sinergije tukaj, zdaj že poznamo pomembne kulturne odločevalce. Podpirala sta nas in nas še vedno tudi slovensko ministrstvo za kulturo in MOM, pa tudi mesto Marseille.
2011. smo prvič sodelovali z UGM, prestopali smo meje, tudi v Franciji sodelujemo včasih z velikimi institucijami. Otto-prod nima stalnega prostora v Marseillu, nenehno smo v gibanju, sodelujemo z mnogimi mednarodnimi partnerji, kar nam omogoča dinamizem. Organizirali smo že menjavo umetnikov, videast in performer Jaša in Mark Požlep sta bila v Marseillu preko organizacije Otto-prod, tudi Vladimir Nikolić je prišel, sicer srbski umetnik, a spoznali smo se v Mariboru," razlaga Destieu.
Otto-prod je francosko združenje, ki je aktivno na področju sodobne umetnosti. Ustanovljeno je bilo z namenom promocije, produkcije in širjenja kulturnih spodbud in dogodkov s področja sodobne umetnosti v Evropski uniji. Združenje s sedežem v francoskem Marseillu razvija širok nabor programov, vključno s festivali, razstavami in rezidencami. Združenje Otto-prod od septembra 2006 v Mariboru in širše v Sloveniji razvija projekt La Vitrine, ki se je do danes razširil v tujino, zlasti v Marseille. Razvija ga v sodelovanju s Pekarno Magdalenskimi mrežami.
EPK Marseille-Provence 2013:
Ni bilo slabo
Oba prihajata iz Marseilla, ki je bil lani evropska prestolnica kulture z 90 vključenimi občinami Provanse in najvišjim proračunom. Kako jo ocenjujeta kot umetnika, ki sta sodelovala pri njej, in kot meščana?
Stagnaro: "Ni bilo slabo, bilo je ambiciozno, ljudje z idejami so si lahko dali duška. Marseille je premagal v konkurenci za EPK Lyon in Bordeaux. Problem je, ker v Marseillu nimamo mestne kulturne politike."
V Mariboru je tudi nimamo.
Stagnaro: "Imamo športno politiko in vse druge, kulturo pa vodijo različne marsejske asociacije. Kandidaturo za EPK so zelo skrbno pripravili, problem pa je, da so po dogodkih nekatere povsem izrinili in jih pozabili. Infrastruktura, ki jo je spodbudil EPK, vsaj posredno, je izjemna. MuCem, Muzej evropske in sredozemske civilizacije, je krasna pridobitev. In tudi živi v okolju, odprl je mesto proti morju. Doslej je bilo marsejsko pristanišče povsem zaprto za prebivalce, zdaj je z novim muzejem odprt dostop k morju. Tega mesto samo ne bi moglo financirati, če ne bi pristopila država."
Destieu: "La Friche la Belle de Mai je kompleks - nekdanja tobačna tovarna, skladišče sladkorja -, ki je bil povsem prenovljen in je pomembna pridobitev. Celo okolje se je spremenilo. Dejavnosti, ki so se naselile v njem, od delavnic, kinematografa, radiev, vplivajo daljnosežno na soseščino in širše. Polno prostorov za sodobno umetnost se je odprlo v mestu."
Kakšno je bilo ravnovesje med klasično in sodobno umetnostjo?
Stagnaro: "Ogromno sodobne umetnosti je bilo, največ. Marseille nikoli ni bil pomemben center 'klasične' muzejske umetnosti."
Destieu: "Marseille je posebno mesto v Franciji, na robu. Je edino mesto, v katerem so topovi usmerjeni v mesto, ne proti morju. Nekaj samodestruktivnega je v tem. Marseille je najstarejše mesto v državi, 2600 let je staro. Tega mesta se je nacionalna oblast zmeraj bala, nekakšna paranoja do tukajšnjih prebivalcev vlada od nekdaj."
Stagnaro: "Ob osmih zvečer ni več metroja, ki bi povezoval revne severne četrti s središčem mesta. Mestne oblasti nočejo, da bi ljudje iz deprivilegiranih okolij prihajali v središče mesta. Hecno mesto je, revno in agresivno, a tudi bogato."
Destieu: "Umetniki ne najdejo veliko podpore v institucijah v mestu, centralizacija pa vse odtegne, pritegne v Pariz. EPK 2013 je ogromno prinesel, turizmu zlasti. Slab sloves umazanega, agresivnega, s kriminalom zastrupljenega mesta je malo omiljen. Smo mesto nogometa, Zinadine Zidane je tukaj rojen. EPK se je vsekakor splačal, to je mogoče reči. Bilo pa je katastrofalno vodenje. Prvi generalni direktor EPK Marseille-Provence 2013 Bernard Latarjet, ki je začel dosje za kandidaturo in zmagal, je bil kulturni svetovalec Mitterranda, velika osebnost. Edina dobra poteza marsejskega župana je bila, da je pritegnil Latarjeta. Županova raven kulture pa je na popolni ničli. Pomembno je, da kultura ugaja, to je njegovo vodilo. Mesto je bilo od nekdaj kulturna puščava. Prostor v gledališču si si zagotovil s plačilom vstopnice za nogometno tekmo. Teater je blizu stadiona."
Evroskeptika sta?
Stagnaro: "Ne, še vedno sem Proevropejec. Treba je ohraniti in nadaljevati idejo združene Evrope, a problem je zgolj ekonomsko vodenje, ki ni ne politično ne socialno vzdržno. Ampak zavreči idejo Evrope bi bilo nesmiselno."
Destieu: "Res je vodenje Evrope ta čas striktno ekonomsko, Evropa v svojem bistvu ni več demokratična. To je problematično. Svoboda kulturnih izmenjav, bogastvo kultur pa je nekaj, kar je treba ohranjati vseskozi. To, kar se nam dogaja tukaj, v Mariboru, v Pekarni in drugod, je utelešenje najboljšega, kar nam ponuja evropsko povezovanje. Tako kot naša generacija lahko odkriva nova okolja Evrope, je resnični privilegij. Odkrivamo tudi zgodovino teh okolij, kako sva recimo spoznavala odnos vseh generacij tukaj do Tita. Nepozabno poučno odkritje."
MELITA FORSTNERIČ HAJNŠEK

Zaveza za kulturni program je očitno padla v vodo, Večer, 10. januar 2014

Poziv kulturnih ustvarjalcev in organizacij Mestni občini Maribor k pripravi lokalnega programa kulture

Osemnajst kulturnikov se je včeraj javno podpisalo pod poziv, v katerem med drugim poudarjajo, da občina - konkretno župan Andrej Fištravec in direktor pristojnega urada za kulturo Danijel Sajko - ni uspela vzpostavitvi delovne strokovne skupine, ki bi vodila pripravo lokalnega programa kulture, in se odgovornost za to zgolj prelaga iz ene instance na drugo, kar pomeni, da zaveza, ki so jo dali pred štirimi meseci, ne bo uresničena v predvidenem roku, torej v šestih mesecih.

Podpisniki opozarjajo na novelo zakona o uresničevanju javnega interesa v kulturi, ki je med drugim lokalne skupnosti obvezala, da sprejmejo svoj lokalni program za kulturo za obdobje štirih let, čemur so še posebno zavezane slediti mestne občine. Dokument je pomemben, pišejo podpisniki, saj ministrstvo za kulturo občinam, ki ne bodo imele izdelane strategije, ne bo dovolilo črpanja evropskih sredstev, ki bodo na voljo v programskem obdobju 2014-2020. Prav za to bi se morali odločevalci pri kulturni politiki priprave lokalnega programa kulture lotiti resno in odgovorno.
"Kmalu bodo minili štirje meseci od srečanja, ki je na pobudo nevladnih organizacij povezalo kulturne ustvarjalce in predstavnike kulturnih nevladnih in javnih organizacij ter institucij, strokovno javnost in predstavnike mestne oblasti z namenom, da spregovorijo o pomenu priprave strategije razvoja kulture v mestu in od predstavnikov občine o načinu in rokih priprave dokumenta. Sodelujoči so si bili edini, da je lokalni program kulture za prihodnji razvoj mesta na tem področju potreben. Odgovori, ki so bili podani, so bili za udeležence v tistem trenutku zadovoljivi, še več, od najvišjih predstavnikov občine, ki so odgovorni za področje kulturne politike, je bila podana celozaveza o pričetku procesa priprave lokalnega programa kulture, ki naj bi luč sveta ugledal v prihodnjih šestih mesecih," pišejo kulturniki. In pozivajo vodstvo občine, da njim in celotni zainteresirani javnosti v najkrajšem možnem času predstavi vsebinski in terminski načrt priprave lokalnega programa kulture za obdobje 2014-2018, skupaj s strokovno in zainteresirano javnostjo pa začne proces njegove priprave. "Ob tem želimo predstavniki nevladnih organizacij s področja kulture ponovno opozoriti, da smo v želji in potrebi, da se kulturna politika v mestu, še posebno po projektu EPK 2012, začrta z večletnim strateškim dokumentom, z vso zavzetostjo in v obliki neplačanega dela sodelovali pri elaboratu za pripravo lokalnega programa kulture in s tem prispevali k pomembnemu delu celotnega dokumenta," spomnijo podpisniki z željo, da želijo delovati v okolju, v katerem imajo javno izrečene zaveze najvišjih predstavnikov oblasti težo in terjajo tudi odgovornost za njihovo uresničevanje. Takšna kultura političnega diskurza naj postane pravilo in ne izjema.

Poziv so podpisali Domen Kozole, Združenje Vinilija, Dušan Hedl, Subkulturni azil Maribor, Goran Potočnik Černe, Misel v praksi, zavod za usposabljanje, izobraževanje in svetovanje Maribor, Janja Zdolšek, Zavod za kulturo Maribor, Katja Beck Kos, producentka v kulturi, Društvo Hiša, Maja Arzenšek, Maja Malus Azhdari, producentka in režiserka; organizacija MITRA, Marjan Laznik, Društvo ljubiteljev fotografije, Marko Ornik, samozaposlen v kulturi, uho; oko: Zavod za umetnost in tehnologijo Maribor, Mira Muršič, ZULK, Mojca Kasjak, Plesna izba Maribor, Petra Hazabent, samozaposlena v kulturi in v imenu društva Nagib, Ramiz Derlić, Kulturno društvo Mladinski center IndiJanez, Rene Puhar, Društvo za razvoj filmske kulture, Srđan Trifunović, Kino Udarnik, Urška Breznik, Pekarna Magdalenske mreže, Zoran Petrovič, Moment, Aleksandra Žorž, Zofijini ljubimci. (pz)

Kaj so pomenile vstaje, Večer, 10. januar 2014

V Premislekih vstajništva o uličnih mobilizacijah v Mariboru in valu vstaj po vsej Sloveniji, ki je prerasel meje solidarnosti z Mariborčani

Marko Vanovšek

Nina Pohleven, avtorica enega od člankov, ter urednika knjige Simona Zavratnik in Andrej Kurnik.

Zadnja izdaja Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ) je v celoti posvečena vstajništvu, ki se je konec leta 2012 rodilo v Mariboru, nato pa dobilo vseslovensko razsežnost. Pogovor z avtorji, ki so prispevali svoje premisleke vstajništva pod skupnim naslovom Nesimo jih vun!, bo sicer danes ob 18. uri v Vetrinjskem dvoru, urednika pa sta nastajanje časopisa javnosti predstavila že včeraj. Andrej Kurnik, sourednik, izpostavlja, da se pri premislekih o vstajništvu kažeta predvsem dve dimenziji: "Socialna, za katero se zdi, da je bolj izrazita v Mariboru, in politična s svojo heterogenostjo." Pravi še, da so s knjigo odprli razpravo, "s katero skušamo priti do skupnega jezika ter umestiti vstaje v Sloveniji v globalni interes". Odkrili so namreč številne podobnosti, dileme in vprašanja, ki so se v tem času pojavili tudi drugod po svetu. Številka poleg besedil domačih avtorjev prinaša tudi prevode ter tri recenzije knjižnih del, ki govorijo o vstajah. V naslednjih razpravah se nameravajo poglobiti še v lokalno naravo slovenskih vstaj. Ugotavljajo pa še, da so večji del ljudi, ki so od začetka sodelovali pri vstajah, zdaj čuti odtujene vstajniškemu gibanju.

Naredili so tudi Sestavljanko za dekriminalizacijo vstaj, ki je nastala v okviru aktivistične raziskave skupine Svoboda vstajnikom. Gre za dokument, ki na osnovi intervjujev s pridržanimi, aretiranimi, kazensko ovadenimi in priprtimi na tretji mariborski vstaji popisuje policijsko represijo in sodne procese proti obtoženim ter želi družbeno sankcionirati policijsko in sodno nasilje nad vstajniki. "Zbrane imamo izjave fantov, ki so bili več kot mesec dni priprti in na neki način talci države, njihov pripor pa je imel predvsem zastraševalno vlogo za druge," zaključuje Kurnik.

Tudi avtorji prispevkov v novi številki ČKZ so bili aktivno udeleženi pri vstajah, pravi sourednica Simona Zavratnik. Njihova dela so razdelili v pet sklopov. Na prvo, centralno mesto so dali vstaje v Mariboru, dotaknili pa so se tudi turških vstaj in taborjenja pred ljubljansko borzo. V teoretskih refleksijah uporov so obravnavali tudi nasilje na vstajah, ki je bilo izrazito prav v Mariboru. Zavratnikova poudarja, da so se ob vstajah pojavile tudi konkretne vsebinske zahteve, "prinaša številne nove ideje, ki zdaj že vstopajo v prostor politike, poleg univerzalnega temeljnega dohodka so tu še zadruge, kooperative, nove alternativne oblike zaposlovanja ...". Poleg pogovora z avtorji vstajniške številke ČKZ bo danes ob 19. uri v Vetrinjskem dvoru nekaj vstajnikov predstavilo svojo zgodbo, po 21. uri pa bo še koncert več kot 15 lokalnih in drugih glasbenih izvajalcev. Na prireditvi bodo zbirali tudi prostovoljne prispevke v podporo vstajnikom, ki so bili obsojeni na mariborskem sodišču.

Uršula Godec

Projekt korejske umetnice, Večer, 27. december 2013

Drevi ob 18. uri se bo na malem odru Narodnega doma predstavila rezidenčna umetnica GuestRooma Maribor, pianistka in skladateljica Ji Eun Moon iz Južne Koreje. Njen opus del zajema vrsto kompozicij in performansov. Svoj projekt, ki ga pripravlja v rezidenci SobaZaGoste, definira kot interdisciplinarno delo, preplet vizualnega giba plesalca in reakcije med nastopajočimi ter rezultatom, ki prihaja iz zvočnikov v improviziranem okolju predhodno domišljene kompozicije.

mbk