četrtek, januar 23, 2014

To ni vera, to je posel, Večer, 23. januar 2014

Z županom Maribora Andrejem Fištravcem o kulturnih programih, kulturnih investicijah in kulturi poslovanja

"SDK ni občinska lastnina in ni grajen za potrebe kulturnih dejavnosti, ampak za finančne."
Marko Vanovšek
"SDK ni občinska lastnina in ni grajen za potrebe kulturnih dejavnosti, ampak za finančne."
Je kultura razvojna kategorija Mestne občine Maribor? Je zapisana prioritetno v razvojnih občinskih programih? Ljubljana je to naredila. 

"Razvojni občinski programi so splošna formulacija. V času mojega mandata še nismo imeli take strategije. Sprejemali smo posamezne dokumente, za mestnega pa ni bilo časa. Vrženi smo v razburkano reko, plujemo in rešujemo zadeve. Izhajamo pa lahko iz EPK oziroma iz dokumenta, s katerim je Maribor sploh dobil kandidaturo. Žal EPK 2012 ni bil tako narejen, toda zgodba o multiplikativnih učinkih kulture ostaja. A najprej bo treba preseči partikularizme, da bo to sploh mogoče, in to na vseh področjih."
Ste lahko konkretni?
"V Mariboru je vsak zaprt v svoje lastne institucije in skuša uresničiti svoj parcialni interes, ko pa ga, gre domov in uživa svoje življenje."
Mariborska kultura bo torej medtem obsojena na medsebojni kanibalizem?
"To ni mariborska posebnost, to je strukturna značilnost slovenske družbe. Sem proti refevdalizaciji slovenske družbe in želim, da Slovenija naredi prelom s tem. S samokritiko in z notranjo katarzo. Veliki narodi za to uporabljajo zgodovinske okoliščine, ki so povezane ali z ekonomskimi zlomi ali z velikimi neuspelimi vojnimi pohodi. Slovenija v vojnem pohodu ni sodelovala, zaradi globalne krize, v kateri se je znašla, pa je čas za razmislek. To, kar imenujemo ekonomska kriza, je predvsem kulturna kriza. Svet je do zdaj živel, kot je, in ni upošteval globalnih razmer, torej narave, drugih narodov in kulture. Maribor še vedno bije bitko obglavljenih cesarjev."
Potemtakem kultura v Mariboru ni prioriteta. Po EPK bi pričakovali več denarja za kulturo v proračunu 2014, tudi to, da bi temu področju namenili več, čeprav na račun drugih. A kulturni proračun ostaja na ravni zadnjih let.
"Tudi ta pristop je lahko parcialen. V takih razmerah, kot je Maribor zdaj, je sploh čudež, da skupaj spravimo toliko denarja. Z zornega kota proračuna pa so prioriteta investicije."
Ampak za mariborsko knjižnico je predvidenih 200 tisoč evrov, za umetnostno galerijo pa niti evro.
"Vsak projekt ima svojo logiko, do tega bova še prišla. Maribor veliko daje v kulturo, imamo močen budžet za kulturo, takšnega, kot so celotni budžeti srednje velikih občin v Sloveniji. Maribor je po institucijah ne le regijsko, ampak nacionalno središče, za to funkcijo dobivamo ekvivalentno veliko denarja. A problem Maribora vidim v problemu vodenja Slovenije. Slovenija je centraliziran sistem, saj imamo zakon o glavnem mestu, nimamo pa zakona o mestnih občinah, kaj šele zakona o regionalnih središčih. Z naslova zakona o glavnem mestu dobi Ljubljana dodatnih 19 milijonov evrov. Veste, kaj bi to pomenilo za Maribor ali pa vsaj polovica od tega? Ne bi imeli neurejenih ulic, neizgrajenih komunalnega omrežja in regionalnih institucij. Slovenija sistemsko ne skrbi sama zase in vsak se sam prebija, kakor se prebija."
Nizka poslovna kultura
Kaj konkretno pa ste doslej naredili?
"Konkretni dosežek je, da so štiri centralne investicije del nacionalnega kulturnega programa. Obstaja papirna podlaga, da se lahko investira v Maribor z nemariborskimi sredstvi. Realizacija gradu, Pekarne, knjižnice in galerije se bo zgodila z okrog 25-odstotnim deležem občine, preostalo bo denar od drugod."
Zakaj občina ne črpa več evropskih sredstev? Ker sama ni sposobna zagotoviti lastnega deleža?
"Ne, čeprav je tudi to problem. Če želite zgraditi Maks, se to ne naredi na par sestankih politikov, za to so potrebna štiri leta projektiranja, prostorske umestitve, štiri leta pa se nato še gradi. Še v začetku 2011. so mislili, da bodo zgradili Maks. Prosim vas lepo. To je nizka poslovna kultura, nasploh v Sloveniji. Vse bi se moralo delati sistematično."
Verjamete v mednarodno univerzo, ki bo zrasla iz Maksa?
"To ni vera, to je posel. Mi imamo investitorja, ki je kupil parcelo, ima program, ki ga bo v kratkem predstavil. Njegov arhitekt je že bil v Mariboru. Gre za poslovni interes in vsi smo lahko srečni zaradi tega. Maribor ima veliko prednosti, ki jih Mariborčani ne vidijo. Investitor ga vidi kot malo Švico ali malo Avstrijo in to je investicija, ki se ni zgodila kar tako, ampak skozi dolgo opazovanje mesta."
Največji očitek vam je lokalni kulturni program oziroma njegov manko. Obljubili ste ga že pred meseci, pred kratkim pa so vas domala vsi mariborski nevladniki pozvali, da imajo javno izrečene zaveze najvišjih predstavnikov oblasti težo. Ste jim že odgovorili?
"Očitki niso čisto časovno korektni. Konec decembra je bil sprejet zakon, ki nas obvezuje k temu, in nič ni zamujeno. Nočem skregati kulturnikov med seboj, ampak sporočam jim, da bo program veljal za vse, ne le za ene. Pripravljamo delovno skupino, ki ga bo spisala."
Kdo vse bo v njej?
"O imenih še ne bi govoril. Skupina bo dovolj uravnovešena in ne bo anemična, člani so konceptualno dovolj narazen, da bodo sodelovali."
Zakaj vas je Boris Vezjak kot potencialni avtor kulturnega programa zavrnil?
"To pa njega vprašajte."
Vam ni nič rekel?
"O tem ne bi špekuliral."
"Velika štala"
Nujen je institucionalni okvir, ki bo omogočal črpanje evropskega denarja in naredil red na kulturnem področju, postavil prioritete, stalne programe z močno podporo. Zato se zdi ustanavljanje novih javnih zavodov zaščita pred razpisnimi prepihi in ne posledica sistematičnega razmisleka. Ne gre za to, da občina ne sme podpreti Carmine Slovenice, mora jo, in to zelo dobro, ampak nov javni zavod brez kulturnega programa se zdi popoln nesmisel.
"To ni javni zavod zgolj za Carmino Slovenico. To je načrt, ki v občini obstaja več časa. Obnova Minoritov je odprla vprašanje, kaj vse bo tam; je idealen prostor za produkcijo za glasbeni del gledališča. Carmina Slovenica je najbolj razvit organizem in bo v veliki meri uporabljala usluge tega zavoda."
Ampak enega pravkar likvidiramo.
"Tega ne morete enačiti, gre za vsebino."
Gre pa tudi za nove zaposlitve.
"Tudi tega ne gre enačiti. Zavod 2012 je imel poslanstvo speljati EPK. Opozarjal sem, da je to kratkoročna in kratkovidna rešitev. Politika se je odločila za to, ker je hotela imeti roko nad celo zgodbo. Zavod bi lahko potrebo po sebi sproduciral s tem, da bi se ukvarjal s trajnostnimi učinki. To se ni zgodilo, ker je bila v celotni organizacijski zgodbi 'velika štala'. Niso imeli časa, moči, energije, volje, ko pa so začeli razmišljati o tem, je bilo to imaginarno. Pridobili niso nobenih evropskih sredstev, postali pa naj bi center za njihovo pridobivanje. To ne pije vode, z ničimer ne moreš utemeljiti tega poslanstva. V neformalni diskusiji je to bila hitra, slabo elabolirana ideja. Tega zavoda ne moremo primerjati z nastajajočim zavodom, ki bo vsebinsko poskrbel za nov minoritski kompleks."
V. d. vodje kadrovsko podhranjenega urada za kulturo je še zmeraj v. d., medtem pa menjavate že tri vodje uradov, ki so imeli redni mandat. Zakaj?
"Prvič zato, ker je gospod Sajko požrtvovalen delavec na področju kulture in mladine, po drugi strani pa zato, ker želimo reorganizirati mestno upravo in združiti vse družbene dejavnosti z le eno, skupno vodjo. Zaposlovati vodstvenega delavca, če vnaprej vemo, da ga ne bomo več potrebovali, je neracionalno. Nov mandat v uradu za šport smo razpisali, ker se dogajajo velike anomalije in ne moremo več čakati, enako je pri gospodarstvu in komunali. Strinjam pa se, da je urad podhranjen, a to je stara zgodba načina vodenja, premalo so skrbeli za kadrovsko okrepitev."
SDK - simptom nezavednega
Umetnostna galerija je pred časom prodrla z idejo o novem prostoru, to je stavba bivše SDK na Trgu Leona Štuklja. So stare zgodbe, od Lenta do Maksa, kamor so v zadnjih letih uvrščali galerijo, že zaključene?
"Najprej bom začel z anekdoto. Šel sem k direktorici galerije, z zavestjo, da so scenariji trije, torej UGM na Strossmayerjevi, Lent in Maks. Pa je rekla, da so štirje, oko je že vrgla na SDK, v rezervi pa je imela, kot mi je takrat povedala, še tri druge lokacije. Rekel sem, da tega več ne bomo sprejemali. V celi zgodbi smo lastnik, v imenu občine to dela projektna pisarna. Obstoječi projekt nas je do zdaj stal okrog dva milijona evrov, to sta dva manjša vrtca. Delovna skupina je ugotovila, da so vsi projekti ad acta, zato se na novo projektira na sedanji lokaciji. V prihodnjih dneh bomo dobili analizo možnosti glede na želje in vsebinske možnosti galerije in od tega je odvisno, kako bo pot šla naprej. Moram pa povedati, da ne pride v poštev tako z vidika nacionalne kulturne politike kot naše lokalne, da bi pod firmo obnove UGM ali novogradnje UGM spreminjali temeljno poslanstvo UGM. Tega si ne moremo privoščiti in to bodo morali kolegi v UGM razumeti. Ne ustavljamo razvoja, ampak povedati moramo, kaj je primarno in kaj sekundarno in kaj bomo v okviru teh možnosti reševali. Nova UGM je najbolj na začetku, to pa pomeni, da v dveh, treh letih pridemo do gradbenega dovoljenja in da je Maribor v drugi polovici finančne perspektive in črpanja evropskih sredstev 2014-2020 pripravljen na investicijo."
Prostore SDK-ja si je nekoč želelo tudi vodstvo Mariborske knjižnice.
"Knjižnica zdaj pridobiva gradbeno dovoljenje za drugo gradbeno fazo, vmes, ko se je zapletlo, pa je hotela SDK."
Zakaj si vsi želijo v SDK?
"Imam odgovor. Je bolj psihoanalitski. SDK je simptom nezavednega. To je bila stavba, ki je zagotavljala točnost, preglednost in pravočasnost finančnih tokov. Ko je bil ukinjena, so te funkcije postale tržne, trg pa to regulira anarhično. Tja hočejo, ker si želijo urejen strukturiran družbeni prostor. Nisem gradbenik, a problem pri SDK je, da ni občinska lastnina in da ni grajen za potrebe kulturnih dejavnosti, ampak za finančne. Če rečem na pamet, ta prostor je ravno tako primeren kot neprimeren, tako kot je prostor sedanje UGM neprimeren ali primeren. Če bo možnost v sedanjem prostoru UGM, se o ničemer drugem ne bomo pogovarjali."
Petra Zemljič

Ni komentarjev: